Zimski favorit: Brassica oleracea

Besedilo: Pavla Kliner
Kategorija: Nasveti / četrtek, 17. november 2011 / 06:00

Čeravno smo za repo rekli, da je zimski rival v tekmi z zeljem, je bolj ali manj na dlani, da je zelje še vedno zimski favorit številka ena. Kljub dobrim in dokaj enakovrednim učinkom obeh vrtnin se pozimi na naših krožnikih v družbi s pečenico ali krvavico največkrat znajde prav zelje. Zato, ker je dobro, zato, ker je zdravo, in zato, ker nam preprosto tekne.

Divje zelje

Pred tisočletji, ko zelja (Brassica oleracea) še niso gojili, je zaradi specifičnih razmer, v katerih uspeva, raslo kot divja rastlina na kamnitih obalah Sredozemlja in Atlantika, predvsem Rokavskega kanala. Divji zeljnati rastlini namreč daleč najbolj godita morski zrak in apnenčasta tla. Kot samonikla rastlina še ni raslo v današnji glavnati obliki, ampak je bilo bolj podobno sorodnemu ohrovtu.

Antično zdravilo proti mačku

Načrtnemu gojenju zelja naj bi se najprej posvetili v Aziji, kdo drug kot Kitajci. Če danes prevladujejo pri gojenju česna, so že pred stoletji in tisočletju prednjačili pri zelju. Najstarejši znani zapisi o zelju so iz grških in rimskih časov. Omenja ga denimo veliki grški mislec in Aristotelov prijatelj Teofrast. Še bolj znan antični častilec zelja je bil rimski konzul Mark Porcij Kato, ki je napisal veliko knjigo o kmetovanju z naslovom De Agri Cultura in v njej precej strani namenil tudi zelju. Med drugim priporoča surovo zelje, namočeno v kis, saj naj bi učinkovito blažilo želodčne težave, ki so posledica nočnih pojedin in popivanj, značilnih za stare Rimljane. Pravi, da v tej obliki olajšuje prebavo in zdravi mačka.

Kislo zelje, pogruntavščina Rimljanov ali Slovanov …

Ob koncu srednjega veka se je zelje začelo širiti po vsem svetu in naposled prišlo tudi v Ameriko. Tako kot repa se je tudi zelje v Ameriki dobro »prijelo« in vrnilo udarec, ki ga je Evropi prizadejal »ameriški« krompir. Seveda pa pri uživanju zelja vendarle prednjačimo Evropejci in Azijci. V srednjem veku zelje med »plemenitimi« ni bilo najbolj v čislih, pravi hit je postalo šele v 18. stoletju, ko so ugotovili, da je kisano zelje velik zaklad vitamina C. Zaradi slednjega se je začelo na veliko uporabljati v boju proti skorbutu, nevarni bolezni, ki se pojavi ravno zaradi pomanjkanja omenjenega vitamina. Ta nevarna bolezen, ki zaradi srčne opešanosti v zadnji fazi privede do smrti, je bila velika morilka mornarjev, ki so ob koncu srednjega veka začeli odkrivati svet. Z največjim pridom je kislo zelje na dolgih potovanjih uporabljal James Cook, ki slovi po tem, da skorbut ni pokopal niti enega njegovega mornarja. Dandanes splošno razširjen način kisanja zelja, t. j. narezanega in s soljo potlačenega v sode, naj bi iznašli Slovani in velja kot slovanski način kisanja zelja. Že pred tem so se s kisanjem zelja ukvarjali tudi Rimljani. Rimski način je bil tak, da so zeljnate glave osolili in jih prelite s kisom spravili v glinene posode.

V samem vrhu …

Dolgo pot zgodovine je »prehodilo« zelje, da se je končno z radostjo in veseljem znašlo na našem zimskem krožniku. Pri nas, pa tudi v svetu, se je dobro zasidralo in spada po podatkih Organizacije za prehrano in kmetijstvo (FAO) med dvajset najpomembnejših pridelkov v svetu. Pri nas se je pred desetletji gojilo kar na eni tretjini obdelovalnih površin. Če vas danes še nismo prepričali, da bi v zimskih dneh pojedli kislo ali na kakšen drug način pripravljeno zelje, vas bomo zagotovo prihodnjič, ko se bomo z glavo in srcem posvetili njegovi zdravilni vrednosti. Naj vam tekne!