Šimena je praznoval osemdeseti rojstni dan

Jože Eržen z Rudna v Selški dolini je praznoval osemdeseti rojstni dan. Rodil se je 14. marca 1940.

Jože se je rodil mami Leopoldi in očetu Rudolfu, pri hiši, kjer se je po domače reklo pr' Šimen. Od tu tudi Jožetov vzdevek, saj ga vsi kličejo kar Šimena.

Odraščal je v družbi dveh sester: starejše Francke in mlajše Ivanke. Doma so imeli skromno kmetijo, ker pa so imeli pri hiši tudi čebele, sta bila na mizi za zajtrk poleg kruha vedno med in maslo.

Šola Jožetu ni preveč dišala, pravijo domači, saj so bili za vse, kar se mu je hudega zgodilo, krivi učitelji –  kar še zdaj rad poudari. Se pa dobro spominja služenja vojaškega roka. Dve leti je bil v Beogradu. Bil je šofer, vozil je avtobus, tovornjak in kombi. Naokoli je prevažal vse vodilne, ki so ga imeli zelo radi. V spomin na služenje vojaščine ima še vedno doma aluminijasto žlico, brez katere ne zna pojesti kosila, izvemo. Ko je letos praznoval, so mu za šalo pripravili malce večjo, leseno različico žlice, ki bi zamenjala aluminijasto, a o tem ni hotel nič slišati. So ga pa z gesto nasmejali.

Danes je Jože že skoraj trideset let v pokoju. Delal je v tovarni pohištva Alples, najprej kot voznik, kasneje je vozil viličarja. Ko je še opravljal delo voznika, je veliko vozil po nekdanji Jugoslaviji. Njegovi otroci se dobro spomnijo, kako so se med počitnicami lahko z njim podali na pot. Tudi upokojitev je dočakal v Alplesu.

Jožetova soproga Ljudmila je doma iz Leskovice v Poljanski dolini. Konec februarja letos sta Erženova praznovala tudi 55. obletnico poroke. Spoznala sta se na poti iz Dražgoš proti Rudnu. Jože je že takrat vozil »fička« in bil zato pravzaprav velik »frajer«, pravi hčerka Tatjana. »Mami in prijateljica sta bili na igri v Dražgošah, pa jima je oče ponudil prevoz. Ko se je prijateljica hotela usesti zraven njega, je oče izrazil željo, da se tja usede mami. Preskočila je iskrica in zaljubljena sta še danes,« doda.

Domači za Jožeta in Ljudmilo – Jože jo kliče Milica – pravijo, da sta marljiva in poštena. Zgradila sta novo hišo, delala tudi na polju, v gozdu in na travniku. 

V zakonu so se jima rodili trije otroci. Najstarejši Jože je žal že pokojni. Njegova žena Vida s hčerkama Lejo in Kajo živi v Prekmurju. Kaja ima tudi že hčerkico, ime ji je Zala. Hči Tatjana s soprogom Aleksandrom živi v Kranju. Imata tri otroke, Dašo, Miha in Nika, ter tudi že dva vnuka in vnukinjo: Tilna, Elo in Bineta. Najmlajši od otrok, ki je ostal doma na kmetiji, je sin Boris. S soprogo Renato imata tudi tri otroke: Majo, Neli in Amadeja. Tako imata Jože in Ljudmila Eržen osem vnukov in štiri pravnuke. 

Jože je že od svojega 18. leta dalje gasilec pri PGD Rudno. Bil je tudi predsednik društva. Še vedno je aktiven in se rad udeleži srečanj v paradni obleki. Veliko še postori doma okoli hiše. Najbližji povedo, da ne zna počivati, da si vedno najde kakšno delo in je zato še tako čil. Dneve si zapolnjuje tudi z gledanjem televizije. Rad pogleda šport, še posebno smučarske skoke; včasih spremlja tudi priljubljene televizijske limonade – od španskih do turških. Je precejšen romantik, pravijo.

Večere si s soprogo krajšata s kartanjem, in če slučajno Jože izgublja, se tako razjezi, da kar neha igrati. Rad tudi sestavlja sestavljanke in za osemdeseti rojstni dan je dobil zanimivo sestavljanko, ki jo je zagotovo že sestavil, predstavlja pa fotografijo vseh njegovih štirih pravnukov. Razveselil se je tudi torte z ženskim aktom, saj to vse poživi pri teh letih, je dejal. Vedno z veseljem prebere Gorenjski glas, ki ga pride plačat kar v Kranj, ustavi pa se še pri hčerki Tatjani na kavici. »Ravno je osvežil tudi vozniško dovoljenje, saj se z mamo rada kam zapeljeta,« še pove Tatjana.

Jožetov rojstni dan so praznovali v domačem krogu, še pred epidemijo koronavirusa, njegovi najbližji pa mu želijo še veliko zdravja, veselja in osebne sreče.