Drugi časi, druge vrednote (1)

Agata je sveže ločena štiridesetletnica, z otrokoma, dobro službo in dobrim gmotnim položajem. V bistvu ji ničesar ne manjka. Za njo je zelo boleča ločitev, ki je še zmeraj ni prebolela. Bivši mož je pozabil na oba sinova in ju le redkokdaj obišče. Spomladi, ko je bila psihično zelo na tleh, se je vpisala na neko internetno stran, kjer je že kmalu spoznala moškega, ki je bil drugačen od bivšega, predvsem pa zelo pozoren. Nanj se je zelo navezala, s svojo nenehno prisotnostjo in razumevanjem ji je pomagal rešiti marsikatero težavo, tudi finančno.

»Živimo v času, ko je ločitev nekaj vsakdanjega,« pravi Agata, medtem ko kuha kavo. Potem mi je začela pripovedovati zgodbo staršev, ki zadnjih deset let pred očetovo smrtjo sploh nista govorila med seboj. Živela sta v istem stanovanju, drug mimo drugega sta hodila kot dve senci, o tem, da pa bi šla narazen, nista niti pomislila. Raje sta potrpela, kot da bi prenašala sramoto ločitve, kajti vsi bi nanju kazali s prstom in ju opravljali.

»Bila sta čudna, po svoje,« nadaljuje, »mama je bila pretirano verna, oče je rad pogledal v kozarec in ko je bil nalit, je o ženskah dajal neumestne pripombe. Prepričana sem, da z nobeno ni nikoli nič imel, kako bi tudi, saj ga je imela mama nenehno pod kontrolo, vseeno pa mu je v pretirani ljubosumnosti marsikaj zamerila in se s časom od njega popolnoma oddaljila. Če naju s sestro, ni bilo doma, mu nekaj časa tudi kuhala ni. Potem je oče zbolel in šele zaradi mojega zgražanja se je toliko ''ponižala'', da je poskrbela tudi zanj. Nekaj mesecev je bil velik revež, saj se ni mogel ganiti iz postelje. Na srečo se je sestra poročila in ker ni imela kam iti, si je doma, pod mansardo, uredila stanovanje in potem vodila ''kontrolo'' o tem, kako starša uničujeta drug drugega. Zanimivo, tudi mama si ni našla kakšne družbe, sedela je doma, pletla, pospravljala, v sebi pa nenehno pestovala sovraštvo. Nikoli je nisem posebej razumela, tudi po tistem, ko je oče umrl, ne. Takrat pa, nihče ne ve, kaj jo je pičilo, je nenehno čepela na pokopališču, kot da bi hotela vsemu svetu dokazati, kako ga pogreša.«

Izkušnje, ki si jih je Agata pridobila v času, ko je še živela doma, so bile zelo boleče in tudi zato je kar nekaj časa trajalo, da se je navezala na moškega. Želela je, da bi bil ''pravi za vse življenje''.

''Bila sem že absolventka, ko se na neki žurki spoznam z enim od asistentov na fakulteti. Zdel se mi je umirjen, prijazen, srčen moški. Simpatija je bila obojestranska, imela sva veliko skupnega, pravzaprav sem se ob njem počutila tako dobro, da se mi je že od prvega trenutka naprej zdelo, da sem končno ''prišla domov''. Poročila sva se po slabega pol leta, ko je bil na poti že prvi otrok. Veste, to so bili eni najlepših trenutkov v mojem življenju. Dobro so me sprejeli njegovi starši, celo njegovi kolegi na fakulteti - moji nekdanji profesorji. Le enkrat, to se spomnim, mi je nekdo dejal, da je škoda, ker nisem blondinka. Bila sem prepričana, da se šali, vseeno ga vprašam, zakaj, pa mi le odgovori, da so tako ali tako ''vsi moški mahnjeni na blondinke''. Na ta dogodek sem že skoraj pozabila, medtem se nama je rodil tudi prvi sin, bil je popolnoma nor nanj, ko enkrat povsem po naključju med časopisi odkrijem vabilo na sodišče. Nehote preberem, saj je bilo že odprto in kaj, vsa osupla, vidim! Neka ženska mojega moža toži za očetovstvo! Mislila sem, da bom od vsega hudega umrla, v trenutku se mi je sesul svet, v katerem sem tako lepo in varno živela. V prvem trenutku me je imelo, da bi pripravila kovčke, oblekla sina in zaloputnila z vrati za seboj. Vendar sem se, potem ko sem se razjokala, začela malo bolj trezno razmišljati. Nikoli nisem bila kakšna luzerka, ni se še zgodilo, da ne bi stvari prišla do dna. Dan se je vlekel kot še nikoli, komaj sem čakala, da se Goran vrne domov. Bila sem preveč potrta, da bi mu sama kaj rekla, zato sem pustila pismo na mizi, vedela sem, da ga bo videl takoj, ko bo vstopil v kuhinjo. Žal se je ravno takrat prebudil sin, morala sem ga nahraniti, tako da sploh nisem bila v pravi kondiciji za prepir. Videla sem, kako ga je pismo presenetilo, verjetno si ni mislil, da ga bom med tistimi časopisi našla. Nekaj časa sva bila oba tiho, pa sem hotela kričati, zmerjati, tolči po njem, a nisem mogla prestrašiti malega, ki mi je ležal v naročju. Goran mi končno pove, da od te tožbe ''ne bo nič'', ker je s to punco samo ''enkrat nekaj imel'', takrat, ko so bili na terenskih vajah v Beli krajini. Ko sem malo premešala datume, sem ugotovila, da sva v tistem času že živela skupaj, bila par in vse drugo. Ko mu to rečem, skomigne z rameni, češ kaj pa morem, saj se je sama motovilila okoli mene. Takega ga res nisem poznala, prisežem, da ne. Tudi po videzu ni nikoli dajal občutka, da je babjek, da mu je vsaka dobra. Pozneje, ko je otrok spal, sva imela dolg pogovor in enkrat vmes mi reče, da se pač ''blondinkam, ki imajo dolge, skodrane lase'', enostavno ne more upreti. Četudi so tvoje študentke, se zgrozim. Moje vprašanje je ostalo brez odgovora …«!

(Se nadaljuje)