Mi, igralci izza odra

"Tu smo zaradi igralcev. Brez njih v Prešernovem gledališču vsi mi ne bi imeli kaj početi. In obratno. Igralci brez nas ne bi mogli svojega poklica opravljati tako dobro kot ga. Še kako nas potrebujejo."

Ko pišem o gledališču v dobri ali povprečni predstavi običajno prepoznavam igralce, režiserja, dramaturga, scenografa … nikoli pa s svojega mesta med ustvarjalci predstave ne najdemo lučkarja, tonca, maskerja, garderoberko, odrskega tehnika, ki je naredil tako odlične efekte … Oni sicer so, a pravzaprav jih ni nikjer. Pa je predstava nastala tudi z njihovo pomočjo. Igralci, režiser in drugi umetniki so bili dobri tudi zato, ker so imeli pripravljene najboljše pogoje za igro. Zato sem se odločil, da tokrat predstavim ljudi, ki so pomembni za vsako gledališče, tako za predstavo kot za umetniško hišo kot tako, pa jih običajno ne vidimo. Te nevidne igralce izza odra.

 

Najprej si izberem predstavo, že od začetka sezone čakam na tisto znano besedilo v režiji mladega režiserja in izvedbi mojih treh najljubših igralcev. Preverim še v časopisu, kateri dan se predstava igra, in se dobre volje odpravim skozi mesto do gledališča. Da, sem velik ljubitelj gledališča, gledalec, ki ne zamudi nobene predstave v Prešernovem gledališču. Moj prvi kontakt z gledališčem je vedno in vselej blagajničarka Jelka Lokar.

 

Rad moraš imeti gledališče

 

Jelka Lokar, blagajničarka

No, ni ravno tako. Kot vabljeni novinar na vse domače premiere si vstopnico vselej zagotovim že nekaj dni pred dogodkom v tajništvu ali pri »piarovcu« Janezu, in vstopnice pred predstavo niti ne rezerviram niti ne kupim. A kljub temu lepemu privilegiju je običajno vedno moj prvi kontakt z večerno predstavo vselej prijazna blagajničarka Jelka Lokar. »Preprosto rada delam z ljudmi. Glede na to, da so predstave kvalitetne in besedila, ki jih uprizarjamo v našem gledališču, skrbno izbrana, moje delo ni težko. Naših gledalcev ni treba prepričevati, saj sami izbirajo, mi razloži: »To, da smo letos, kljub turbulentni pomladi v gledališču, dobro prodajali abonma in zabeležili šestodstotno rast v primerjavi z lanskim letom, je zagotovo priznanje javnosti našemu delu. Nekakšna tiha pohvala.«

 

Kako in kdaj je prišla v gledališče? Da je šla tako rekoč s trebuhom za kruhom, bila je priložnost, namig znanca, da v Prešernovem potrebujejo nekoga na blagajni. In se je javila, saj je bila brez službe. Ker ima rada delo z ljudmi in se zna prilagoditi tudi tako »zmešanemu« delavniku, kot je v gledališču, letos beleži že peto sezono, odkar je v gledališču. Vedno je imela službe, pri katerih je potrebno imeti posluh za ljudi. To sva takoj preverila, zmotil sem jo namreč na delovnem mestu, ko vsak dan med deseto in dvanajsto dopoldne v blagajni pričakuje kupce vstopnic. Torej zazvoni telefon. »Prešernovo gledališče, izvolite. Sobotna matineja Obuti maček. Seveda lahko, koliko vstopnic pa, kar povejte, koliko sedežev. Tri. Seveda imate lahko otroka v naročju. Nekje do treh let. Seveda, vstopnice boste prevzeli pred predstavo. Hvala.« Tako prodaja vstopnice Jelka iz Prešernovega.

 

»Z razumevanjem moraš sprejemati tako pritožbe kot pohvale. Zgodi se na primer, da si redni abonent ne more ogledati predstave v terminu njegovega abonmaja in se vedno dogovorimo za drug termin, abonenti pa morajo tudi razumeti, da to ne bo njihov običajni sedež,« pravi Jelka, ki je v blagajni običajno dvakrat na dan, dopoldne »v predprodaji« in uro pred vsako predstavo. Bi zamenjala tako službo, če ….? Da bi vsak imel najraje bajno službo samo dopoldan z odlično plačo, a kaj ko takih služb danes tako rekoč ni. Jelka rada pride v gledališče. »Tu smo kot ena velika družina, odvisni smo drug od drugega, ne gledamo na uro, ko je treba pomagati. Upam, da bo še dolgo tako,« pove Jelka in pripoved o svojem delu zasoli z anekdoto. Od poletja so v dvorani novi sedeži. Pokliče gospod, da se z ženo kar dobro razumeta, a vseeno ne bi oba sedela na istem sedežu, da imata oba številko sedem. Problem so hitro rešili, saj so po novem sedeži oštevilčeni od ena do sedem na levi in od ena do sedem na desni strani. Premierno vstopnico sam ponavadi v šesti ali sedmi vrsti nekje na sredi naročim pri Gaji Kryštufek.

 

Toliko zanimivih ljudi

 

Gaja Kryštufek, poslovna sekretarka

»Dve vstopnici na Kavčič. Sem zapisala,« mi običajno odgovori Gaja Kryštufek, ki kot poslovna sekretarka v gledališču dela deset let, v šolskih in študijskih letih pa je delo v gledališču spoznavala kot hostesa. »Prejšnja tajnica je šla na porodniško, pa sem vskočila in … in ostala.« Tudi zato, ker se ji zdi, da je delo njene vrste drugod v običajnih podjetjih v primerjavi z gledališčem zagotovo mnogo bolj duhamorno. Tu dela s širokim krogom zelo zanimivih ljudi različnih značajev in poklicev. O igralcih? Gaja pravi, da so to posebni ljudje, vsak je drugačen na svoj lasten način in tudi zato jih ima rada. »Navaditi se je treba na njih, kot se morajo oni nate. Če vidim, da je kdo malo slabše volje, sem še bolj pozorna do njega. Zgodi pa se tudi, da pride do kakšne male jezice, a smo vsi tako razumni, da zadevo hitro rešimo. Ja, prav vsak od nas je člen v naši gledališki verigi.«

 

Gaja je prav taka, kakršno bi na njenem mestu pričakovali: simpatična, vselej dobre volje, prijazna, strpna, a tudi odločna. Predvsem pa predana svojemu delu. Saj, pri svojem delu se srečuje tudi s kupom »papirologije«, kadrovske, računske, podporniške šefom. Vsake toliko časa tudi dežura pri večerni predstavi. Zelo rada ima gledališče in kakšne predstave si ogleda tudi po večkrat. Ooo, tudi z odra v dvorano je že gledala. »Že pred leti smo se šalili, da bi bilo fino, če bi vsak vsaj enkrat stopil na oder. Jaz sem se odzvala povabilu režiserja Vita Tauferja, ki me je povabil kot dvorno damo v predstavo Princesa Burgundije. Bila je res zanimiva izkušnja, in štejem si v čast, da sem na gostovanju stala tudi na odru ljubljanske Drame. Ampak to je bilo to z mojim igranjem, raje se držim svojega posla.«

 

Seveda moraš imeti rad gledališče in ljudi, ki delajo v njem. Gaja ve, da je kje plača za njeno delo tudi precej boljša, a vedno pri tem pomisli tudi na varnost delovnega mesta in na vse bonitete, ki jih je v družbi ljudi, ki ustvarjajo gledališče, deležna. Ne, sploh si ne predstavlja, da bi šla drugam - kje pa je še bolj zanimivo kot v gledališču. Še to, Gaja, kako pa je s kavo, mar dandanes še tajnice kuhajo kavo? »Z velikim veseljem, če kdo izrazi željo po njej. Sicer pa tukaj tako vsi kuhamo kavo, tako fantje kot punce, včasih jo Janez, spet drugič Mirjam.« Ne, kava ni več zgolj in samo zadeva tajnic in nežnejšega spola. In tudi v maski ne pridejo v poštev le ženske roke. Igralci, še posebej pa igralke znajo povedati, da ima zlate roke on, Matej Pajtnar.

 

Ded je brade bril, on jih lepi gor

 

Matej Pajtnar, masker

Enemu nalepi brado, igralki nadene čudovito lasuljo, tretjemu na vrat naslika krvavo rano. To v Prešernovem gledališču počne en človek, Matej Pajtnar. Tudi on pove, da je v gledališče prišel po spletu naključij. Da je že dvajset let tega, odkar je prišel za maskerja. Bil je v tretjem letniku frizerske šole, ko je prišlo do sodelovanja z eno največjih mojstric maske pri nas, Gabrijelo Fleischman. »Takrat naj bi igral enega od otrok v filmu Poletje v školjki 3, mene pa je bolj zanimalo, če rabijo kakšnega frizerja. Od filma potem ni bilo nič, ne tako ne drugače, ker ga sploh niso začeli snemati, sem pa dobil kontakt od gospe Fleischmanove.« Skupaj z njo je kot pomočnik prvič stopil v masko Prešernovega gledališča in tako je vnuk tistega deda, ki je svoj čas bril pol Tržiča, postal uradni gledališki masker.

 

Matej je še eden iz precej razgibanega »Prešernovega« delovnika. Za »popolno opremo« igralcev na odru je eden najbolj nepogrešljivih ljudi. On jih uredi, da so na odru videti, kot je treba, pa naj gre za gospo iz 19. stoletja, kmeta za vse čase ali pa bleščavo luno iz predstave za otroke. Na delovnem mestu je uro in pol pred vsako predstavo, sicer pa običajno »vskoči« na vaje kakih štirinajst dni pred premiero, ko igralci že vadijo maskirani in v kostumih. Lasulje kupuje, kar nekaj pa jih je izdelal tudi sam. Njihova izdelava namreč zahteva kar precej časa. »Seveda po dvajsetih letih dobiš rutino, kar se tiče dela, res pa je tudi, da je kot masker treba vseskozi iti s časom. Prihajajo novi materiali, nove tehnike, konec koncev tudi vedno novi in novi igralci.« Izpopolnjeval se je na Poljskem, večkrat je tudi sodeloval pri filmu in se marsikaj naučil od velikih imen maske …

 

Ponavadi se vse dogaja pri Mateju, pa ne zato, ker bi on to želel, ampak zato, ker je igralcem brez maske pravzaprav prepovedano stopiti na oder. Ja, igralci? »Seveda takoj vem, kakšne volje je kdo prišel na predstavo in kdaj jih je kaj za vprašati ali pa kdaj lahko spotoma spremljam nogomet na televiziji. Naše punce pravijo, da hvala bogu, da sem moški masker.«

 

Matej zna ločiti službo in dom, a ga vseeno kdaj, ko ne ve, kako se bo nečesa lotil, lahko dobra ideja dvigne tudi sredi noči, pa sede v avto in odhiti v gledališče. To, da je pri svojem delu lahko zelo samostojen in da ima dovolj svobode, da se lahko organizira, si šteje v plus. Koga je lažje maskirati: igralke ali igralce? Moški imajo običajno manj maske, tako da je tudi lažje z njimi. Ponosen je na predstavo Kralj Ojdip, kjer je opravil zelo zahtevne maske, igralci so imeli po 3, 4 vloge, Cavazza je igral žensko … O tem, ali opravlja pravi poklic ali ne, ni nikoli tehtal, saj to počne že vse od šole naprej.

 

Zunaj teatra je Matej Pajtnar navdušen športnik - najraje kolesari, pleza, teče, tudi na smučeh. Te ga bodo v tej sezoni popeljale na vsaj dva večja maratona, v Italijo na znamenito Marcialongo in marca na še bolj razvpiti Vasaloppet na Švedsko. In da ne bo pomote, Matej je masker in ne vizažist, on dela brke, brade, lasulje in ne lepih žensk. Kaj pa barvanje sivih las? »Kar pridi mimo,« je dodal Matej, ki je med drugim mazal tudi filmskega Prešerna, Pavleta Ravnohriba. Ko smo že pri dr. Francetu, pred leti sem se za potrebe fotografiranja v Prešernovi obleki in cilindru tudi jaz pojavil v teatru pri Bojani Fornazarič.

 

Velike konfekcije ostajajo

 

Bojana Fornazarič, garderoberka

Oblačite igralce in igralke? »Pa slačim jih tudi. Kako sem prišla v gledališče? Prijavila sem se na razpis. Bila sem tehnološki presežek v Peku, ljubiteljsko sem doma veliko šivala, pa sem si rekla, zakaj pa ne bi poskusila. Mislila sem, da bo to delavnica, kjer bo nekaj žensk šivalo kostume za predstave, no, nazadnje sem ugotovila, da bo to delovno mesto za enega človeka, ki opravlja vse, kar je v gledališču v povezavi s tekstilom. Odtlej je minilo sedemnajst let,« se Bojana Fornazarič spominja svojega prihoda v nek povsem drug svet. Spočetka ni mislila, da bo to služba za daljši čas, kasneje pa jo je gledališče zasvojilo, dobesedno posrkalo vase in zdaj si skorajda ne predstavlja, da bi počela kaj drugega. Bojanino delo je kreativno. S prvo vajo se dobi s kostumografom predstave, s katerim preverita, kaj od želenega bo mogoče dobiti v fundusu, kaj bo potrebno zašiti in kaj nakupiti v praviloma cenejših prodajalnah, tudi v 'second hand' prodajalnah.

 

Bojana pozna vse konfekcijske številke igralk in igralcev. Seveda mi ni želela prišepniti na uho, če je predvsem pri igralkah ta čas aktualen kakšen številčni poskok, nasprotno, povedala je, da igralke zelo lepo skrbijo za svoje linije, po večini se ukvarjajo s športom oziroma hodijo na telovadbo in so na odru prav fit. Lahko rečem, da velike konfekcije kot po pravilu ostajajo v fundusu. Sama tako opravlja le manjša popravila, skrbi pa tudi, da so oblačila oprana, čista in zlikana. »Na začetku študija predstave vzamem mere igralcev, potem se gre po nakupih in približno dva tedna pred premiero igralci že vadijo v kostumih. In ta čas sem vselej poleg, za vsakega, ki gre na oder, pripravim garderobo od klobuka do čevljev. Poskrbim za preobleke in jim med predstavami tudi pomagam pri preoblačenju. Podobno je z gostovanji, le da je vse pripravljeno v garderobni omari, ki gre na kamion.

 

Bojana se spominja predstave Norčije v gledališču, v kateri so bili na koncu predstave po celem odru kupi oblek in je bilo vsakič znova veliko pospravljanja. Tako kot številni »igralci izza odra« ima tudi Bojana nekaj odrskih izkušenj. »Najhuje je bilo prvič, v Princesi Burgundski, ko sem stala na »rampi« tik pred luknjo. Zdaj lahko rečem, da sem se že navadila in rada priskočim na pomoč, če je potreba po statistih.« Tako. Igralci so lepi in urejeni na odru, zdaj jih je potrebno še dobro osvetliti. Za to skrbita Drago Cerkovnik in Bojan Hudernik.

 

Gledališče pozna kot lasten žep

 

Drago Cerkovnik, lučni mojster in vodja tehnike

Lučni mojster Drago Cerkovnik je eden tistih članov ekipe Prešernovega gledališča, ki hišo pozna kot lasten žep, do zadnjega kotička. To mu nedvomno dovoljuje njegov več kot tridesetletni staž v kranjski gledališki ustanovi in hkrati tudi njegova poklicna usmeritev. Je eden tistih redkih lučkarjev v slovenskih teatrih, ki zna »posvetiti« tako na star analogen način kot z najsodobnejšo tehnologijo preko računalnika. »V gledališču sem se znašel po naključju. Moj sošolec je bil honorarec v gledališču in ko je leta 1978 šel na trimesečni tečaj, sem ga jaz zamenjal, on pa se ni nikoli več vrnil v gledališče. Moji trije meseci so se podaljšali na trideset in več let,« se spominja Drago, pri svojem delu vselej umirjen in natančen.

 

Lučna tehnika se je v tridesetih letih v vseh pogledih močno posodobila. Po Dragovih besedah ji uspešno sledi le Cankarjev dom, drugi pa ostajajo nekako zunaj tega sveta. »Pri nas v tehnični ekipi tako rekoč vsi delamo vse, izdelujemo in postavljamo scene, hkrati pa tudi popravljamo in obnavljamo celotno hišo. V začetku poletja smo se tako lotili temeljite obnove dvorane.« Temu primeren je tudi njihov delovni čas. Kako vam je bil všeč začetek predstave Jakob Ruda, kjer prvi del predstave mine v znamenju sveč? »Super. S pomočnikom Bojanom nisva imela nobenega dela, počutili pa smo se kot v času Shakespeara,« pove Drago, ki mu je najbolj v spominu ostala Šeligova Svatba. Takrat se je delalo še na star analogni način in je bilo potrebno biti precej iznajdljiv, da je vse potekalo, kot je treba. So igralci kaj slabovoljni, kadar jih na odru premočno grejejo reflektorji? Igralci so tega še kako vajeni, da pa reflektorji od sebe dajejo veliko vročino, pove podatek, da je mogoče v štirih urah za tri stopinje segreti celotno dvorano.

 

»Deset mesecev so na razpolago gledališču tako dopoldan kot popoldan, je pa zato poleti več dopusta,« pove Drago, ki so mu potovanja po Evropi postala pravi hobi. Veseli me, da imam v zadnjih letih ob sebi dobrega pomočnika Bojana Hudernika.

 

Prišel študirat, ostal v gledališču

 

Bojan Hudernik, lučni tehnik

Ko pišem Bojanovo gledališko zgodbo, naletim na še eno naključje. Bojan Hudernik, doma iz Ribnice na Pohorju, je kot elektrotehnik v Kranj prišel študirat na FOV, a je več delal v gledališču, kot pa študiral. »Ko so potrebovali pomoč za odrom, sem začel preko 'študenta' in kasneje tudi ostal, mislim, da je že več kot petnajst let od tega,« je povedal Bojan in dodal, da sta si z ženo, ki je v Kranj prišla študirat iz Prekmurja, tu na Gorenjskem ustvarila dom in družino.

 

Z Dragom se pri »lučkanju« menjata, včasih delata tudi oba. Bojan zna vskočiti tudi na tonsko mizo in k vsemu drugemu delu, ki ga opravlja gledališka tehnika. Fantje si vselej pomagajo med seboj. Ne, nikoli si ni mislil, da bo delal v gledališču, kljub temu da se je prav zaradi raznolikega delovnega časa potrebno prilagajati, rad opravlja tako raznoliko in dinamično delo. Ob tem velja, da moraš imeti gledališče rad, saj bi sicer slej ali prej odšel drugam.

 

Najbolj mu je v spominu ostala predstava Moje pesmi moje sanje, ko je ob Dragovi poškodbi čez noč vskočil na njegovo mesto. »Pomagal sem tonskemu mojstru in se zraven ukvarjal še z razsvetljavo,« dodaja, da v teatru čas teče povsem drugače kot zunaj njega. Kadar se dela, ura ne obstaja. Je pa ura zelo pomemben dejavnik inspicientov. Kako pomembna kategorija je čas, še kako ve Ciril Roblek.

 

Pot na oder vodi mimo njega

 

Ciril Roblek, inspicient

Kaj to je? »Deklica za vse,« razlago te čudne, kaj vem, iz katerega jezika vzete besede, s Cirilom opraviva v solidni rimi. Ciril je vodja predstave in vaj. »Vsaka predstava je projekt zase, v gledališče pridejo novi ustvarjalni značaji in predvsem nov režiser, katerega desna roka običajno sem,« razlaga prvi inspicient Prešernovega gledališča. Mimo njega vodi pot na oder in z njega, on je tisti, ki povezuje niti med dogajanjem na odru in za njim, je vmesni člen med igralci in drugo tehniko.

 

»Podjetje, v katerem sem delal, je šlo v stečaj, tri leta sem bil brez službe, nakar sem sodeloval pri predstavi Kondija Pižorna, v katerega ekipi je bil tudi Drago, ki me je kasneje povabil v gledališče, kjer letos beležim dvanajsto leto.« Cirilu je delo inspicienta všeč, saj zahteva od posameznika precej iznajdljivosti in akcije. Seveda se razume, da se Ciril z igralci odlično razume. »Tudi do zapletov pride, a to takoj uredimo, nikoli ne ostane nič neizgovorjenega.« Nasprotno, kadar statira v predstavah, ne govori dosti, je pa postal že prava stalnica na kranjskem odru. Začelo se je z Županovo Micko, kjer je igral celo kitaro, igra v Revizorju, v Moje pesmi moje sanje, v dveh letošnjih predstavah … »Igranje mi je zdaj že postalo v velik užitek, mogoče bi celo kdaj naredil kakšno manjšo vlogico.«

 

Ciril Roblek ljubi teater in umetnost, piše pesmi, a ne le v prostem času, včasih tudi tako mimogrede, ko je med odrom in garderobami zatišje. »Spominjam se, da sem še kot otrok včasih razmišljal, kako fino bi bilo, biti blizu umetnosti. In če si nečesa močno želiš, se to lahko tudi uresniči,« razlaga Ciril in dodaja: »Seveda bi lahko zaslužili nekaj več, a bistveno je, da gledališče ostane tako, kot je, da bomo z veseljem ustvarjali naprej in bodo ljudje zadovoljni. Ga kdaj, ko piše pesmi, zamenja Jošt Cvikl?

 

Malo smo odštekani, ampak smo najboljši

 

Jošt Cvikl, inspicient in odrski tehnik

Nekam čuden je njegov skiro, ki pravzaprav ni skiro, ampak je neke vrste tricikel oziroma »trike«, kot ga tudi pri nas po ameriško imenujemo. Iz Amerike si ga je dal pripeljati pred leti in še danes je eden redkih v Kranju, ki se vozi z njim. Pravzaprav tudi on na prvi pogled, vselej urejeno pobrit in z navzdol na brado podaljšanimi brki, deluje nekoliko ameriško. »Avtomobila nimam, sem pa doma blizu gledališča in pri roki so mi vedno rolerji, kolo ali trike ...,« svojo mobilnost v mestu razloži Jošt Cvikl, ki je v gledališče prišel pred štirinajstimi leti. Kot mlad izšolan gostinec je kot najemnik odprl lokal v gledališkem foajeju. Ko so potrebovali pomoč v tehniki, se je izza pulta preselil še za oder. Danes sodeluje v tehniki in pomaga Cirilu na mestu inspicienta.

 

»To je služba za cel dan, dopoldan, popoldan, zvečer, skratka vselej, ko te rabijo. Tudi sobote in nedelje je moj telefon vseskozi pripravljen na poziv. A nič zato. Življenje sem si organiziral tako, da tak način dela zame ni tak problem.« Če je na leto pet premier in vsaka zahteva dva meseca vaj, so tako kot igralci v tem času v ustvarjanje predstave vključeni tudi odrski tehniki. Pogosto v delavnico v kleti pridejo že ob šestih zjutraj, da po deseti uri, ko se na odru začnejo vaje, ne bi zganjali ropota in s tem motili igralcev. Fantje iz tehnike imajo roko za vse. »Mogoče smo na prvi pogled videti nekoliko surovi in se jezimo za kakšno stvar, ampak vedno je vse opravljeno, tako kot je zahtevano. V zadnjem času delam tudi kot inspicient, če se izkaze potreba po tem. Pri nas smo tako ali tako vsi za vse. Za naše delo ni šol, ampak se ga je treba priučiti,« razmišlja Jošt in dodaja, da je gledališče zanj nekaj posebnega, kar človeka potegne vase.

 

Tudi Jošt sem in tja statira v predstavah. Prvič pred leti v predstavi Push Up, ko je na oder stopil z velikim spoštovanjem. Zdaj strahu ni več. Pri nas je vsak po svoje odštekan, če pa pogledaš po svojih sodelavcih, lahko samo rečeš: saj mi smo res d'best. To so tehniki - z eno besedo jim rečemo »tavžentkunstlerji«, tisti, ki vse znajo. Eden izmed njih je zagotovo tudi Janez Plevnik.

 

Z eno besedo, »tavžentkunstlerji«

 

Janez Plevnik, odrski tehnik

Sosed, ki je igral v takrat še amaterski skupini Prešernovega gledališča, mu je namignil, da v gledališču potrebujejo odrskega tehnika in direktor gledališča se je še isti dan oglasil pri njem doma z besedami: »Jutri začneš delati pri nas.« Tako je leta 1977 v gledališče prišel Janez Markelj, tisti ob Dragu Cerkovniku, ki gledališče pozna od vrha strehe do zadnjega kota v kleti. No, osnovna dejavnost odrskih delavcev je seveda izdelava scene. Janez jih je v skoraj 35 letih naredil okrog 250, med njimi tudi nekaj lutkovnih.

 

»Idejo moraš imeti, še preden si režiser ali scenograf kaj zaželita,« svoje izkušnje razloži Janez. Delo tehnikov je precej razgibano, prav zato je tudi zelo zanimivo. Ko igralci začnejo študij nove predstave, tehniki običajno dobijo prvi osnutek scene. Začnejo jo izdelovati v lastni gledališki delavnici in jo vseskozi izpopolnjujejo, po opravljeni tehnični vaji pa jo dopolnijo še z zadnjimi podrobnostmi. Kakšna je scena in kolikokrat je eno postavitev potrebno na odru menjati z drugo, pa je odvisno od predstave same. »Včasih so se scene večkrat menjale, zdaj pogosto ena scena »zdrži« celotno predstavo,« razloži Janez in dodaja, da pa so vedno bolj pogosti različni odrski efekti. Seveda mora vedno vse delovati. V aktualni predstavi Konec začetka mora biti stol trden, da se igralec z nogo opre nanj, hkrati naj bi se zlomil, ko ga ta vrže po odru.

 

Janez se še posebej spominja scene iz Šeligove Svatbe, menda je velik podij segal čez pol dvorane. Zahtevna je bila recimo scena za predstavo Jakob Ruda, ko so na odru imeli zemljo in vodo, kasneje torej blato. »Ah, z vodo so vedno problemi,« na neki način nič ne reče Janez in prizna, da včasih pride tudi do nesporazumov med tehniki in »odrom«, a se na koncu vedno vse »pogliha«.

 

Menda tisti, ki pridejo delat v teater, v njem tudi ostanejo. Janez bo prihodnje leto zabeležil kar 35 let, in kot pravi, je prišel čas za pokoj. Da ga eno leto ne bo niti v mesto, kaj šele v gledališče, v šali doda. Kot upokojenka pa že kar nekaj let v gledališče prihaja šepetalka Milena Sitar.

 

Igralci jo slišijo, dvorana je ne sme

 

Milena Sitar, šepetalka

Majhen prostorček takoj za zaveso. Stol, stojalo za skripto z dramskim besedilom in majhna lučka. To je vse, kar na svojem delovnem mestu potrebuje šepetalka Milena Sitar. Izdelan jezik, čudovita dikcija in prijetna barva glasu jo »izdajajo« za nekoga, ki ve, kaj početi z lepo slovensko besedo. Slavistka, dolgoletna učiteljica slovenščine na osnovni šoli v Gorenji vasi, kasneje zaposlena v sindikatu, je dve leti potem, ko je šla v pokoj, od znanke izvedela, da v Prešernovem gledališču potrebujejo šepetalko. Imela je nekaj izkušenj izpred štiridesetih let, ko so v Poljanah, od koder je doma, v tamkajšnji igralski skupini sodelovali z Miranom Herzogom in Igorjem Torkarjem, a to v pravem profesionalnem gledališču, je nekaj povsem drugega, pravi Milena.

 

Šepetalka mora govoriti potiho, da jo v dvorani nihče ne sliši, hkrati pa igralec, ki pozabi besedo, stavek, iztočnico računa prav na njen glas. Njeno delo se začne že pri prvih vajah, dramaturških razčlembah, branjih in lektorskih vajah, ko preverjajo izgovarjavo narečja ... »So igralci, ki se zelo hitro naučijo teksta, spet drugi imajo do zadnjega težave z njim, eni ga lažje osvojijo kot drugi, ki se ga naučijo šele skozi vaje,« razloži Milena, ki sodeluje pri pripravi štirih premier na leto, kasneje pa tudi pri ponovitvah samih. Kot je povedala, je težko »suflirati«, če je igralec s hrbtom obrnjen proti tebi, če je oddaljen in je hrup na odru ali gre za masovno scena.

 

»Nikoli nisem niti sanjala, da bom kdaj delala v profesionalnem gledališču, je pa res, da že od pete gimnazije (danes prvega letnika srednje šole) vsako leto kupim vsaj en gledališki abonma. Včasih sem poznala vse predstave na Boršniku,« se spominja Milena in dodaja: »Gledališče je zame neka čarovnija, saj je mogoče iz nekega besedila z igralci, režijo, kostumi, glasbo, lučmi … sestaviti nekaj, česar ti samo besedilo nikoli ne more dati. Rada berem, ampak gledališče je nadgradnja dramskega besedila, tvoj vpogled vanj z dramaturgom, režiserjem postane širši. To je tisto, kar me vleče v gledališče. Hkrati pa je tu tudi prijeten majhen a izjemno ustvarjalen kolektiv, kamor vedno rada pridem in upam, da bom še dolgo prihajala.« Nasprotno od Milene je tonski mojster Robert Obed na odru bolj hrupen …

 

Deset mesecev se ne »odštemplaš«

 

Robert Obed, tonski mojster

O tonskem mojstru sem še posebej z zanimanjem razmišljal pred tremi leti in pol na premieri muzikala Moje pesmi, moje sanje. Ob toliko glasbe in petja na odru si »ton'c« zagotovo zasluži vsaj olimpijsko medaljo, če ne več. Prav v te »pesmi in sanje« je v gledališče prišel novinec, tonski mojster Robert Obed.

 

»Če tega ne bi dobro izpeljal, me zagotovo ne bi vzeli. V gledališču so kupili novo digitalno mešalno mizo, ki je bila takrat še redkost v Sloveniji, na odru pa smo uporabljali kar 23 naglavnih mikrofonov, band je igral v živo …,« se spominja Robert, ki je bogate izkušnje za mešalnim pultom nabiral pri radijcu Daretu Novaku. »Zasledil sem razpis v Gorenjskem glasu, da v gledališču iščejo tonskega mojstra za Teden slovenske drame. Sem mislil, da je že vse zmenjeno, no, Borut Veselko pa je izbral mene.« Muzikal Moje pesmi, moje sanje so uprizorili več kot sedemdesetkrat, Robert pa je ponosen, da je skrbel za ton tudi na predstavi v Gallusovi dvorani v Cankarjevem domu.

 

»Kmalu na začetku se spomnim vaje, ko sem po mikrofonu na glas na oder klical igralce, češ ura je toliko in toliko, kod pa hodite, mar ni zmenjeno, da morate biti na odru. Potem ko so me igralci malo čudno gledali, češ kaj se grem, me je Veselko podučil, da kadar so na odru, so igralci »svete krave«, in smo mi zato, da jim pomagamo, kadar pa smo vsi skupaj za odrom, pa se lahko pomenimo o tem in onem, kaj nas muči.«

 

Robert nadaljuje: »Moj delavnik je podobno kot za ostale iz zaodrja zelo razpršen. Če ne bi imel razumevajoče žene, bi zagotovo težko delal v gledališču. Ko sem še delal v Iskri, sem se ob dveh popoldan »odštemplal« in čez minuto bil v popolnoma drugem filmu. Tu v teatru se »odštemplaš« šele po desetih mesecih, ko se začne gledališki dopust, sicer pa lahko vsak dan pričakuješ kakšen telefonski klic. Lepo je delati v Prešernovem gledališču in za vsakega od sodelavcev posebej bi lahko rekel, da ima kvalitete na področju, na katerem dela. Gledališče ima res dobro ekipo.« In že je stopil za mešalni pult in v predstavo Revizor, ki jo te dni obnavljajo, »spustil« beatlesovsko Yesterday. Da ima režiserka Koležnikova v predstavah vedno rada muziko in petje … V eni od scen v Revizorju se na odru pojavi skoraj 70 odstotkov zaposlenih Prešernovega gledališča, tudi čistilka Asima Avdič.

 

Oder je kuhinja, dnevna soba, spalnica …

 

Asima Avdič, čistilka

Prvič se je na odru sicer preizkusila v predstavi Gospodična Julija, kasneje še v Revizorju in kot pravi, ji oder ne dela nobenega problema. Na ta način na oder prihaja že med predstavo, po svoji poklicni dolžnosti pa predvsem po njej. Tako kot pri drugih iz odrskega ozadja je njen delovni čas precej gibljiv, za kar je potrebna prilagodljivost in vedno znova tudi dobra volja. Kot pravi Asima, si za svoje delo samo svoj šef in si moraš pravilno organizirati delo, kar zahteva od tebe tudi določeno samozavest. »V gledališču se ne čisti le zaradi čistoče, ampak so smeti lahko tudi del predstave, če slednjo tako vidi režiser. Odrske deske razumem kot prostor, ki je lahko kuhinja, dnevna soba, spalnica, otroška soba ali pa prostor za zabavo, odvisno od projekta.«

 

Asima je leta 1992 kot izučena tekstilka prišla iz Velike Kladuše v Slovenijo, kjer so ravno začele propadati velike tekstilne firme. Ni bilo službe in je morala poprijeti za vsako delo. Tako je tudi prišla v gledališče, najprej kot pomoč kolegici čistilki, zdaj pa ostala ona ena in edina. V Gledališču je ob vsakem dogodku, predstavi ali nastopu, ko je v njem najmanj petdeset, največ pa tudi tristo obiskovalcev. »Če ne bi vzljubila gledališča tako kot ga je, zagotovo ne bi ostala v njem ob takem urniku, obsegu dela in konec koncev zaslužku. »Igralci so nekaj posebnega, me dopolnjujejo in iz njih črpam energijo. Ko pripravljam oder za predstavo, vidim pred očmi igralce, kar mi daje dodaten zagon in motivacijo. Ne, o predstavi Jakob Ruda pa ne govori rada. »Lahko povem le to, da sem z dramo, v kateri sta zemlja, voda in kakopak tudi blato, imela kar precej dela, da sem vse skupaj pospravila z odra. A to vsekakor ne vpliva na mojo ljubezen do gledališča. Rada ga imam in ogledam si vse predstave, ki igrajo v Kranju. Robert Kavčič pa je tisti človek v gledališču, ki na ogled domačih predstav vabi svoje kolege, kulturne organizatorje v dvoranah in krajih drugod po Sloveniji.

 

Čuvaj v narodnem parku?

 

Robert Kavčič, koordinator programa

Poln naslov njegovega delovnega mesta je precej dolg, namreč koordinator programa in organizator kulturnih prireditev. »Med drugim to pomeni prodajanje predstav po drugih gledališčih in kulturnih domovih po Sloveniji, v prvi vrsti pa usklajevanje gostujočih igralcev z našimi predstavami. Imamo namreč majhen ansambel in zato skoraj pri vsaki predstavi kot goste povabimo igralce drugih gledališč. To pomeni veliko usklajevanja z igralci in prostimi termini za vse nas. Zgodi se, da se dogovoriš dva meseca vnaprej za vsa gostovanja, potem pa v matičnem teatru gostujočega igralca pride do kakšne spremembe in se vrsta podira kot domine in se začne podirati tudi meni.« Da je prav Revizor, za katerega imajo zdaj obnovitvene vaje, eden rekorderjev po gostujočih igralcih, razlaga Robert, da so od devetnajst nastopajočih, kar štirje ključni igralci, vsak v svojem gledališču … Zdaj se pa zmeni?

 

V Prešernovo gledališče je Robert prišel sredi devetdesetih let, v času direktorovanja Milana Mariniča, s katerim sta nekoč skupaj igrala v Šentjakobskem gledališču. Sprva kot inspicient in rekviziter je kaj kmalu na mestu organizatorja zamenjal sodelavca, ki se je upokojil. »Ah igralstvo je že stara zadeva, v Šentjakobskem sem igral dvajset let in v tem času zabeležil okrog sedemsto nastopov,« razmišlja Robert, ki tudi v Prešernovem sem in tja statira. Njegov delovnik je bolj kot ne dopoldanski, saj so takrat na voljo tudi ljudje, s katerimi se dogovarja za nakup predstav, seveda pa je mnogokrat v gledališču tudi v času predstav. Enkrat na leto obiščem kraje, kjer običajno gostujemo.

 

»No, s službo pa je tako. Kdo pa sploh ve, kakšna je bajna služba, kakršno bi si vsi želeli, to da je veliko denarja, ali to, da je fino delo? Če rečem v šali, vsi smo že enkrat sanjali, da je bil razpis, v katerem iščejo čuvaja v narodnem parku. Vseskozi si v naravi, voziš se s terencem, se potapljaš, skratka uživaš. A verjemite mi, tudi pri nas v Prešernovem gledališču je prav lepo. Tudi tistim, ki so prišli zadnji, kot Janez Vencelj na primer.

 

Med gledališčem in velikim svetom

 

Janez Vencelj, vodja trženja in odnosi z javnostjo

Ha, najprej me je v pisarni presenetil s psom, ki je čudno miren ležal za njegovim stolom. Gledam psa, ta niti trzne ne. »Pes je že trinajst star in je nekoliko betežen … pa ne laja več. Psički, da je ime Loli, se smeji Janez, ko mi v rokah kaže plišasto, kaj že – Loli. V gledališču se namreč igra, mi je še pojasnil.

 

Pravzaprav je Janez Vencelj v Prešernovem gledališču kot dramaturg v vlogi umetniškega vodje gledališča začel že v sezoni 1998/99, a se je takrat obrnilo drugače, zato je odšel v druga gledališka okolja: v Maribor, Celje, kasneje je delal v dobrodelnih organizacijah z invalidi, bil je tudi šofer, ni da ni delal, kot sam pravi. Tudi ko se je v času Tedna slovenske drame, v času, ko so se v gledališču ukvarjali tudi z imenovanjem direktorja in podobno, priključil ekipi.

 

Seveda so moji vtisi o takratnem gledališču v primerjavi z današnjimi povsem drugačni. Ta teater je zelo družinsko gledališče, čeprav med seboj nismo tako družinsko povezani. Predvsem gradimo na bližnji povezanosti vseh ljudi, ki sodelujejo na našem odru in za njim.

 

»Zgodbo, ki jo zdaj peljem naprej, je pravzaprav zastavila moja predhodnica, danes direktorica gledališča Mirjam Drnovšček in lahko potrdim, da je njena dediščina prvovrstna.« Kot je povedal Janez, veliko sodeluje z igralci. Povedal je, da so oni ves čas javni ljudje, da se v vsakem nastopu postavijo na ogled, in njihove duše so razprostrte. V vlogo namreč vlagajo tudi precejšnji del svoje zasebnosti.« Vencelj se zaveda, da deluje v majhnem gledališču, ki je zelo povezano s svojim okoljem, z občinstvo. Prepričan je, da ima največjo podporo lokalne skupnosti med vsemi gledališči s takim statusom v Sloveniji. Podpora, kakršno daje občina, je res pomembna. Žal se tega vsi ne zavedajo, posebej ko prihajamo iz uspešnih gostovanj, kjer dobivamo nagrade in podobno.

 

Ste dramaturg z diplomo AGRFT. Vas kdaj zamika, da bi spet opravljali svoje osnovno poslanstvo, torej po umetniški plati? Seveda me, ampak dramaturgija je zelo široko področje, da jo najdeš povsod. Tudi napisati besedilo o predstavi v knjižico je dramaturško delo. »Sicer pa še vedno hrepenim po gledališču, ki je prostor resnice, lepo je biti zraven, ko predstava nastaja. Glede na tradicijo gledališča, da v njem tudi drugi poklici najdejo svoje mesto v posameznih predstavah, potem se mogoče tudi jaz lahko nadejam kakšne dramaturgije.«

 

Vaša prihodnost v Prešernovem gledališču? »V zadnjem času ni bilo kaj dosti časa razmišljati o prihodnosti, to jesen smo pripravil že kar tri premiere, četrta nas čaka decembra. Kar se mene tiče, res ne vem, kakšna naj bi bila moja daljna prihodnost sicer ali pa samo tu. Predvsem se mi zdi, da je pomembno, da se izpolnjenega počutim ne zaradi posla, ki ga delam, ampak se sam v sebi počutim, da je to dobro.«