Hribar in Prešernov spomenik v Ljubljani

Čeprav govorimo o meščanskih prizadevanjih za slovenski narodni, družbeni in kulturni vzpon v 19. in na začetku 20. stoletja, so večino pobud oblikovali in vodili k uresničitvi prizadevni posamezniki. Ime Ivana Hribarja srečamo pri treh ljubljanskih spomenikih.

Ivan Hribar je sodeloval že pri postavitvi spomenika Valentinu Vodniku v Ljubljani, za katerega so si Slovenci prizadevali od leta 1857. Novo pobudo za postavitev spomenika je dalo Dopisno pisateljsko podporno društvo, ki mu je od ustanovitve 1885 predsedoval dr. Josip Vošnjak. V odboru za postavitev Vodnikovega spomenika so bili Ivan Hribar, Karel Bleiweis–Trsteniški in dr. Alfonz Moše. Poseben odbor devetih članov, v katerem so bili zastopani Matica Slovenska, Pisateljsko društvo in predstavniki ljubljanskega mesta, je poveril delo mlademu kiparju Alojziju Ganglu (1859–1935), ki je Vodnikov kip končal leta 1888. Spomenik so odkrili 30. junija 1889, v sklopu velikega tridnevnega slavja v čast Vodniku, ob prisotnosti narodnih društev in nad 10 tisoč ljudi. V Ljubljani je tedaj županoval Peter vitez Grasselli, s katerim se je v Ljubljani začela neprekinjena vrsta slovenskih županov.

Naslednji veliki slovenski spomeniški projekt je bil Prešernov spomenik v Ljubljani. Med zagovorniki njegove postavitve je izstopal panslavistični ljubljanski župan Ivan Hribar, mož, ki je bil zaslužen za stavbno prenovo Ljubljane po potresu 1895, po zaslugi katere je mesto dobilo »slovenski« značaj. »Ko sem – še mlad dijaček – takorekoč požiral Prešernove poezije,« je v Mojih spominih zapisal Hribar, »napravile so name najmogočnejši vtis vrstice iz uvoda h 'Krstu pri Savici':

'Največ sveta

otrokom sliši Slave.

Tje bomo našli pot,

kjer nje sinovi

si prosto vol'jo

vero in postave.'

Kar streslo me je. Na mizo sem položil knjigo in zastrmel sem se v daljavo. Zdelo se mi je, da se mi je odprl pogled v bajno, s čudovitimi solnčnimi žarki oblito pokrajino. Neizbrisno so se mi koj prvikrat vtisnile te vrstice v spomin. In ponavljal sem jih neštetokrat in ob raznih prilikah. Največkrat pa, ko so se mi krčile pesti zaradi ponižanja, katero smo v narodnem oziru prenašati morali od avstrijske državne uprave. Ob takih prilikah prikazoval se mi je naš veliki pesnik kakor Mojzes, ki s svojo povzdignjeno desnico kaže pot v zasanjane daljave.

Ni torej čudo, da sem kasneje, ko sem se izprehajal po Ljubljani, začutil sramoto, da naš veliki pesnik in klicar nima v njej spomenika. Saj sem se zavedal, da bi tak spomenik bil reprezentativnega, pa tudi velikega odgojnega pomena. Zato sem takoj, ko je bilo končano nabiranje prispevkov za 'Narodni dom', sprožil misel postavitve dr. Prešernovega spomenika, sestavil v ta namen odbor in začel zbirati prispevke.«

Zbiranje denarja za Prešernov spomenik

Resnejša prizadevanja za Prešernov spomenik so stekla po odkritju Vodnikovega spomenika. Dijaki ljubljanske gimnazije so pred Vodnikov spomenik želeli položiti venec s trakom v slovenskih narodnih barvah in napisom, kar pa jim je deželni šolski svet prepovedal. Dijaki so zato zbrani denar izročili uredništvu Slovenskega naroda kot prispevek za Prešernov spomenik. Pripravljalnemu odboru za Prešernov spomenik je predsedoval Josip Vošnjak, tajnik odbora je bil zgodovinar in publicist Simon Rutar, blagajnik pa Anton Funtek. Leta 1898 je pisateljsko društvo preuredilo odbor. V odboru so bili: častna predsednika Simon Gregorčič in Josip Stritar, opravilni predsednik Ivan Hribar, podpredsednika dr. prof. Rajko Perušek in dr. Ivan Tavčar. Hribar je po sestavi odbora razposlal 486 uglednim ljudem po vsej Sloveniji okrožnico, v kateri jih je vabil, naj dovolijo objaviti svoje ime pod poziv za zbiranje denarja za Prešernov spomenik. Na okrožnico se je odzvalo več kot tri četrt povabljencev.

Denar je pritekal prepočasi, zato je odbor na začetku leta 1899 izdal nov poziv »Mili narod!«, v katerem je pozval slovenska društva, naj prirejajo veselice in akademije v korist spomenika, izobražence, naj z delom dokažejo, kako cenijo pesnika, ženske, mladina, ves narod naj se odzove narodni dolžnosti; Slovence resda tarejo mnogi potrebni izdatki za narodne zadeve, a tu gre za narodno čast! Časniki so objavljali imena darovalcev za spomenik.

Zajčev kip Prešerna

Hribar je 1. julija 1899 razpisal natečaj, ki je določal, da bo odbor podelil dve nagradi v višini 600 in 400 kron za najboljši načrt oziroma osnutek Prešernovega spomenika, ki ne sme biti dražji od 20.000 goldinarjev. To je bil prvi slovenski natečaj za izbiro spomeniških osnutkov in kiparja, ki mu bo poverjena izdelava spomenika.

Na natečaju je sodelovalo sedem kiparjev. Odbor in komisija sta se soglasno odločila za naročilo spomenika pri kiparju Ivanu Zajcu (1869–1952). Leta 1901 je Zajec uspel končati 3 m visoko Prešernovo soho in jo vliti v mavec, dokončana sta bila tudi reliefa. Januarja 1902 je bil mavčni Prešernov kip v livarni že razkosan ter delno vlit v bron. 12. januarja 1902 se je slikar Ivan Franke v imenu članov ocenjevalne komisije pismeno obrnil na Odbor za postavitev Prešernovega spomenika. Odbor je obvestil o nedavnem ponovnem sestanku članov komisije, ki je presojala Zajčeve načrte in osnutke za spomenik. Komisija je namreč videla fotografijo modela Prešernovega kipa, ki je bila objavljena v Österreichische Illustrierte Zeitung. »Po fotografiji sodeči menimo, da kip ne ustreza ideji, ker ne predstavlja pesnika, genijalnega moža, še manje pa Prešerna, nego ponižnega, vsakdanjega človeka. Glava je v primeri s telesom preobilna, obraz pa spominja na dobrohotnega župnika, ki je prekoračil boljšo moško dobo.« Po prejemu Franketovega pisma se je sestal odbor, Hribar in Franke pa sta se podala na Dunaj, da z arhitektom Maksom Fabianijem, avtorjem spomeniškega podstavka, in drugimi strokovnjaki ocenita Zajčevo delo. Ker naj bi Zajec nov model izdelal nekoliko drugače, kakor je bilo določeno v osnutku, so na osnovi poročila, ki so ga poslali pooblaščeni ocenjevalci Zajčevega izdelka, in sklepa seje odbora 21. januarja 1902 – najbolj burne izmed 104 sej odbora med letoma 1898 in 1907, na njej so Zajca obdolžili, da se je bistveno oddaljil od osnutka – Zajcu brzojavno ustavili delo in livarni plačali oba odlita reliefa, ki nista postala predmet kritike. Hribarju je uspelo preprečiti glasovanje o predlogu, po katerem naj bi postavitev spomenika odložili za deset let. Stroške, ki so nastali pred ulivanjem kipa v livarni, je prevzel Hribar.

Kipar Ernest Fuchs, Zajčev pomočnik, ki je bronziral kipe in si poskušal pridobiti celo nekakšno soavtorstvo spomenika, je Zajca nagovoril, da je najel advokata. Zajec je odbor obvestil, da bo primoran tožiti, v atelje je povabil tudi slovenske državne poslance. Ivan Plantan je po obisku v ateljeju pisal Hribarju, da ima Zajec v rokah oceno treh dunajskih profesorjev, in mu priporočil, naj odbor ne ovira Zajca pri izdelavi spomenika. Hribar in Tavčar sta Zajca obiskala s tremi dunajskimi profesorji. Njihovo mnenje je bilo, da je Zajec naredil nekaj sprememb mimo odobrenega načrta, a je moč pomanjkljivosti zadovoljivo izboljšati; razpisu ni ustrezal noben osnutek, odbor se je z oddajo naročila Zajcu prenaglil, vendar je kipar sposoben spomenik zadovoljivo dokončati. Člani odbora in komisije so se po daljšem posvetovanju sporazumeli, da ne bodo razpisali novega natečaja, Zajec naj znova izdela Prešernov kip, ki ga mora pred oddajo v livarno pregledati in oceniti strokovna komisija, potrebne bodo izboljšave na Prešernovem portretu in roki.

Do maja 1902 je bil dosežen nov sporazum z Zajcem, ki je sprejel umetniško nadzorstvo in svetovanje kiparja C. Kundmanna, pri katerem je 1896 zaključil kiparsko specialko. Zajec je prosil za nove fotografije Goldensteinovega portreta Prešerna in se lotil dela na novem modelu Prešernovega kipa. Septembra 1903 je Zajec oddal Prešernov kip v livarno, januarja 1904 je sledila muza.

Odkritje spomenika

Stroški za Prešernov spomenik so znašali 71.000 kron. Pokrili so jih s prostovoljnimi prispevki, ki so jih zbirali 17 let, nekaj denarja je celo ostalo. Darovalci sredstev za spomenik so prihajali iz vseh slojev družbe, največ je bilo izobražencev, dijakov in študentov. Prispevke so zbirali tudi v veselih družbah, na izletih, po hišah, mnoga društva so prispevala dohodek od proslav, veselic … Skoraj tretjino sredstev sta prinesli veselici 5. julija 1903 in 16. julija 1905 v Zvezdi, ki sta ju priredile »narodne« dame pod vodstvom Franje Tavčar in Milice Hribar, soprog liberalnih prvakov. »Neizrekljivo me je veselilo, ko sem videl, kako dobro pojmuje naš narod, kaj je velikemu Prešernu dolžan,« piše Ivan Hribar, ki je iz lastnega žepa prispeval precejšen delež za spomenik. »Za nobeno stvar se ni še pri nas s tako lahkoto zbiralo, ko za ta spomenik. Ni fraza, ampak gola istina, ako rečem, da so ljudje kar tekmovali, da prineso svoje prispevke. In kako vzpodbudljiva pisma je odbor dobival!«

Junija 1905 je mestni občinski svet na predlog odseka za olepšavo mesta dovolil postaviti Prešernov spomenik na Marijin trg, na trg pred sodno palačo pa spomenik cesarju Francu Jožefu I., ki je bil dokončan šele decembra 1908 (kipar Svetoslav Peruzzi).

V vabilu na odkritje spomenika na dan 10. septembra 1905 je odbor poudaril, da nikogar posebej ne bo vabil k odkritju, saj se mu to zdi razžaljivo, vsak rodoljub se namreč zaveda, kaj je dolžan Prešernovemu spominu.

Odkritje spomenika je bilo nadvse svečano, pravcato narodno slavje. Prisotno je bilo 20 tisoč ljudi, mdr. skupina 1.000 Tržačanov, ki se je pripeljala s posebnim vlakom, člani 134 društev ... Udeleženci slavnostnega sprevoda, odposlanci, zastopniki in razna društva so se ob 11. uri začeli premikati izpred Narodnega doma skozi množico praznično razpoloženih ljudi. Na čelu sprevoda je jahalo dvanajst članov Sokolskega društva, sledile so dvovprežne kočije z župani in venci slovanskih mest Prage, Beograda, Zagreba, zastopnikom češkega kluba in deputacijami slovanskih zavodov, za njimi je hodilo okrog 400 Sokolov s sedmimi zastavami, 300 zastopnikov slovenskega, češkega in hrvaškega dijaštva, zastopniki društev z venci, ljubljanska društvena godba in celjska narodna godba, zastopniki desetih občin na čelu z občinskim zastopom iz Kranja, narodne dame z velikanskim šopkom. Slovenke iz Šiške in Št. Vida so bile v narodni noši, prav tako odposlanstvo Bleda. Sprevod so zaključila ljubljanska društva, med njimi so bile pevke Glasbene matice s šopki v rokah.

Po slavnostnem govoru dr. Ivana Tavčarja so odstranili velikanske zastore, ki so zakrivali spomenik. V imenu odbora za Prešernov spomenik je ravnatelj Senekovič z naslednjimi vzklikom: »Čuvajte spomenik, varujte ga, da ostane čist in svež na veke!« izročil spomenik županu Ivanu Hribarju, ki ga je sprejel v last in varstvo mestne občine. Tudi Hribar je poudarjal velike Prešernove zasluge za slovenski narod in Ljubljano. Njegove zaključne besede so bile: »Hvaležnost je torej, ki mi nalaga izjaviti v imenu občinskega sveta ljubljanskega, da ta krasni, s požrtvovalnostjo vsega slovenskega naroda postavljeni spomenik prevzame v last in oskrbovanje bele Ljubljane. Naj stoji kljubujoč vsem zemeljskim in podzemeljskim viharjem, stoletja in stoletja kot dokaz naše hvaležnosti in v izpodbudo kasnejšim rodovom. Spominu Prešernovemu pa večna slava!« Ob vznožje spomenika so razna društva in zastopništva položila vence, pevska društva so zapela Prešernovo Strunam. Nato so društva in korporacije odkorakala po ljubljanskih ulicah mimo Vodnikovega in Valvasorjevega spomenika pred Narodni dom.

Pesnikova muza

Vsaj toliko pozornosti kot kip pesnika v salonskem oblačilu je pritegnila muza. Gole spomeniške figure alegoričnega značaja so bile konec 19. in na začetku 20. stoletja še vedno sporne, zato je polgola Prešernova muza vzbudila ogorčenje moralistov na čelu z ljubljanskim škofom Jegličem, ki so se odzvali tudi s pisano besedo. Jegličevo pismo županu Hribarju je ljubljanski občinski svet 26. septembra izsmejal, liberalni tisk pa se je norčeval iz katoliškega zelotizma. 27. decembra 1905 se je nekaj sto ljudi zbralo pred Prešernovim spomenikom, nato pa se napotili pred škofijsko palačo, kjer so vzklike v slavo Prešernu zamenjali s: »Pereat Jeglič!«

Na račun očitkov katoliških dušebrižnikov o pohujšljivosti muze se je porodila vrsta zbadljivk, pamfletov in šaljivih pesmi. Gasparijeva karikatura »Potomcev naših imenitna dela«, objavljena v liberalnem satiričnem listu Osa, prikazuje Jegliča, ki z gnojnico škropi po Prešernovem spomeniku. Muza ni več devica, vendar bo njeno dete srečnejše kot mati, je omenjala ena izmed šaljivih pesmic v Osi, saj mu bodo po naročilu botra Jegliča tercialke iz Jegličevega sorodstva v Begunjah sešile krilce, oblečeno dete pa bo Jeglič brezplačno vzgajal v Škofovih zavodih (zavod sv. Stanislava) v Šentvidu nad Ljubljano.

Trubarjev spomenik

Izkušnja z dolgotrajnimi prizadevanji za Vodnikov in Prešernov spomenik je najbrž botrovala Hribarjevi odločitvi, da sam priskrbi sredstva na spomenik Primožu Trubarju. Pobudo za spomenik je dal Anton Aškerc. Pripravljalni odbor je vodil Ivan Tavčar. Temelji kamen za Trubarjev spomenik so položili septembra 1908 – ob 400-letnici Trubarjevega rojstva in v času VIII. vseslovanskega časnikarskega kongresa v Ljubljani. Avtor celopostavnega Trubarjevega kipa iz belega tirolskega marmorja v nadnaravni velikosti je bil kipar Fran Berneker (1874–1932). Spomenik, ki velja za prvi moderni, v sodobnem secesijskem slogu zasnovani javni spomenik na Slovenskem, so odkrili aprila 1910.