Francoska nacionalna knjižnica

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / torek, 1. november 2011 / 06:00

Kot že zapisano: v tem knjižnem feljtonu predstavljamo predvsem nove knjige, prav pa je, da zapišemo tudi kako besedo o hišah in ustanovah, kjer se knjige prodajajo in hranijo – o knjigarnah in knjižnicah. Bi znali odgovoriti na vprašanje, katera je največja in najbolj sodobna nacionalna knjižnica v Evropi? Jaz ne; vem, da je bila največja knjižnica starega sveta v Aleksandriji, danes pa je največja na svetu ameriška Kongresna knjižnica (Library of Congress) v Washingtonu. Največja in najsodobnejša od sedanjih v Evropi, kar sem jih doslej obiskal sam, pa je nova francoska nacionalna knjižnica, Bibliotheque Nationale de France, imenovana po predsedniku, ki jo je dal zgraditi – BNF Francois Mitterand. Njen uporabnik sem bil že sredi osemdesetih, ko je imela svoj sedež še v palači Richelieu v drugem pariškem okraju (arondismaju); od 1996 domuje v novem stavbnem kompleksu na Quai Francois-Mauriac v trinajstem. Ko sem bil avgusta v Parizu, me je prav ta knjižnica od vsega, kar se je v zadnjih petnajstih letih novega zgodilo v tem velemestu (ki sem ga zanemarjal vse od leta 1995), najbolj zanimala.

Od daleč se mi ni zdela nič posebnega, ko pa sem bil enkrat v njej in poleg enkratne forme spoznal tudi njeno vsebino, se moram prikloniti – knjižnici, njenemu arhitektu Dominiqu Perraultu in pokojnemu predsedniku. Nekaj takega si lahko privoščijo le veliki narodi! Novi knjižni hram so zgradili na levem bregu Sene, preden ta priteče do železniške postaje Gare d'Austerlitz, na enem najbolj degradiranih zemljišč, na katerih so nazadnje stala razpadajoča železniška skladišča (Ivry). Zdaj tu stoji kompleks pravokotnega tlorisa (velikost 7,5 hektara) in s skupno uporabno površino 200.000 kvadratnih metrov. Velik del je pod zemljo, nad zemljo so vidni predvsem štirje vogalni 22-nadstropni in 80 metrov visoki stolpi – knjižni hrami. Ti obdajajo cel hektar (190-krat 58 metrov) velik notranji vrt, zasajen z drevjem in drugim rastlinjem in obiskovalcem nedostopen (kot se za prispodobo rajskega vrta tudi spodobi). Vse skupaj spominja – taka je bila arhitektova zamisel – na samostan, ki pa pred svetom ni povsem zaprt. Zaprt je le notranji vrt – klaustrum; zaprtega tipa pa so tudi čitalnice za raziskovalce, kamor imajo dostop le »posvečeni« bralci, ki dokazljivo nekaj raziskujejo. Nad njimi pa so čitalnice za tiste, ki prihajajo sem »le« študirat ali zgolj brat. Do iznajdbe tiska so bili samostani tisti kraji, kjer so hranili in prepisovali rokopise, zato tudi arhitekturna zasnova BNF spominja na njihovo, s to razliko, da ta pred svetom ni povsem zaprta, za poklicane je povsem odprta. Med te pa ne sodijo mlajši od 16 let, ki tu res nimajo kaj iskati.

Za starejše od 16 let pa je knjižnica odprta vsak dan od 10. do 20. ure, celo ob nedeljah od 13. do 19. ure. Vstopnina je 3,50 evra na dan ali 38 evrov na leto. Njen letni proračun znaša 254 milijonov evrov, ima 2700 zaposlenih. Obiskovalcem je na voljo 1500 sedežev, od tega 250 s hišnim računalnikom, izbirajo pa lahko med 320.000 knjigami, 3.000 časopisi in revijami, 340.000 mikrofilmi, 6.000 zemljevidi in načrti, 3.000 filmi na DVD, 10.000 glasbenimi CD, 1.000 urami arhivskih zvočnih zapisov … Toliko je dokumentov, ki so pri roki, takoj dostopni. Sicer pa BNF hrani skupaj okrog 30 milijonov enot knjižničnega gradiva, od tega 14 milijonov knjig in drugih tiskovin, 250.000 rokopisov, 260.000 kosov periodike, 12 milijonov grafik, fotografij in plakatov, 800.000 zemljevidov in načrtov, 2 milijona glasbenih plošč, en milijon zvočnih posnetkov, 150.000 video posnetkov, 80.000 multimedij, 530.000 kovancev in medalj, 258 elektronskih podatkovnih baz, dostop do 56.000 e-publikacij, dostop do 12,4 milijarde spletnih strani … Večina tega je v novi stavbi, veliko starejšega gradiva je v stari BNF (Rue de Richelieu) in več dislociranih enotah (Opera, Arsenal …). BNF je hkrati tradicionalna in tehnološko najsodobnejša knjižnica; po eni strani so raziskovalcem na voljo starogrški rokopisi, po drugi pa ima vsak obiskovalec na voljo prostor, kjer se lahko s svojim notesnikom poveže na splet oziroma dostopa do dokumentov, ki so na voljo v digitalni obliki. Čitalnice so označene z veliki črkami: A – časopisi, B – avdiovizualije, C – znanost in tehnika, D – pravo, ekonomija, politika, E – bibliografije, knjige, knjižnice, F – umetnost, G – tuje književnosti, H – francoska književnost, I – književnost za mlade, J – filozofija … In še bi lahko naštevali in navajali. Če se torej ne bojite kulturne hiperdoze, pojdite v Pariz in vstopite v BNF, odprto tudi za vse državljane EU.