Ali smo bolj pošteni kot Skandinavci ali pa sistem ne deluje

Besedilo: Simon Šubic
Kategorija: GG Plus / torek, 1. november 2011 / 06:00

"Pravna država je v glavi. Integriteto moramo izkazovati drug do drugega. Ne bo mesije, bolj pravične družbe ne morejo vzpostaviti institucije, probleme lahko odpravimo samo ljudje," je eden od poudarkov, ki jih je na 109. Glasovi preji podal predsednik Komisije za preprečevanje korupcije Goran Klemenčič.

Goran Klemenčič, gost 109. Glasove preje, ki je prejšnji teden potekala v njemu rodnih Žireh, je zadnje leto predsednik Komisije za preprečevanje korupcije, pred tem pa je bil poldrugo leto državni sekretar na ministrstvu za notranje zadeve. Njegova poklicna kariera je sicer zelo pestra, med drugim je delal tudi v Svetu Evrope v Strasbourgu in v Organizaciji za ekonomsko sodelovanje in razvoj v Parizu. Magister prava (skoraj že dokončana doktorska disertacija mu že desetletje leži v predalu) si je v najstniških letih najbolj goreče želel postati kriminalist, je zaupal v pogovoru s publicistom Mihom Nagličem: »Tedaj je obstajala samo višja šola za notranje zadeve, na katero pa si lahko prišel le neposredno iz sistema, recimo iz Tacna. Edina možnost je torej bil študij prava. A pravo kot obrt me nikoli ni posebej zanimalo. In še danes se nimam za pravnika z velikim P-jem.« Po diplomi na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani je na Harvardu zaključil magisterij: »V drugem letniku prava na ljubljanski fakulteti sem srečal profesorja Boštjana M. Zupančiča, ki mi je pomembno spremenil pogled na svet, kar se tiče odnosa do pravne države. On je bil tudi tisti, ki je "kriv" za to, da sem šel nato študirat v Ameriko.«

Zaradi politike v komisijo

Pred imenovanjem za predsednika Komisije za preprečevanje korupcije je Klemenčič za kratek čas izkusil politiko, saj je bil v odhajajoči Pahorjevi vladi državni sekretar na ministrstvu za notranje zadeve ter tako odločilno prispeval k ustanovitvi Nacionalnega preiskovalnega urada in ustavni ureditvi položaja izbrisanih. »Po svoje je tragično, da ima politika danes tako slabo podobo, da ti mora biti skoraj nerodno, če si bil del nje - čeprav nikoli v strankarski politiki. Kar se mene tiče, je bila to izkušnja, za katero mi ni žal. Neposredna izkušnja, ki je pomembno prispevala k temu, da sem se odločil, da kandidiram za predsednika protikorupcijske komisije. Zdaj pa seštejte, kaj mislim s tem povedati ...«

Najbrž tudi zaradi kratke izkušnje s politiko Klemenčič ugotavlja, da je v Sloveniji delitev na leve in desne velik problem. »Absolutno preveč je predalčkanja v tej družbi. Številni težko razumejo, da npr. moja žena (odvetnica Nina Zidar Klemenčič) v nekaterih zadevah zastopa Janeza Janšo, jaz pa sem bil državni sekretar v vladi Boruta Pahorja, kjer sem vodil projekte, ki jim je SDS izrazito nasprotovala - »tepli« smo se za izbrisane, za NPU in še za marsikaj drugega,« razmišlja. Poleg politike je precej intelektualne nepoštenosti in politične dvoličnosti tudi med intelektualno elito: »Ko je npr. minister Igor Lukšič za našo komisijo enkrat javno izjavil, da se obnašamo kot Gadafi, ker želimo ljudem razlagati, kaj je prav in kaj ne, nihče ni skočil na noge ali se ob to vsaj obregnil. Pa je bila izjava izrazito neprimerna z vidika odnosa izvršilne oblasti do neodvisnega državnega organa. Drznem si ugibati, da bi v primeru, da bi kaj takega izjavil Janša ali nekdo pod njegovo oblastjo, polovica intelektualne elite pisala eseje o nespodobnem napadu na neodvisne institucije. Dvojnost slovenske morale?«

S Supervizorjem nad sistemsko korupcijo

Klemenčič se strinja, da ima danes protikorupcijska komisija večja pooblastila kot pa prejšnja komisija pod vodstvom Draga Kosa. Njegovi ugotovitvi pa sledi obvezni vendar … »Imamo precej široka pooblastila pri pridobivanju podatkov. Brez sodne odredbe imamo npr. dostop do bančnih in finančnih podatkov pravnih in fizičnih oseb. Zato zaznamo precej sumov korupcijskih ravnanj in drugih nepravilnosti. Toda naslednji korak je pogosto strašansko zapleten, ko se soočimo z mukotrpnim pridobivanjem dodatnih dokazov. Nimamo npr. pooblastila zaslišati osebe, ki ni zaposlena v javnem sektorju,« razkriva.

Javnost si pod korupcijo največkrat predstavlja jemanje in dajanje podkupnine, ki pa je zgolj ena od treh vrst korupcije, s katero se spopada sodobna družba. Podkupovanje je po Klemenčičevih besedah najbolj banalna oblika korupcije, ki jo imenujemo administrativna korupcija in jo je v Sloveniji relativno malo. Tudi s korupcijo belih ovratnikov, ki je povezana z organiziranim kriminalom na področju drog, trgovine z orožjem in podobno, nimamo več izkušenj kot nam primerljive države. »Temeljni problem je s sistemsko korupcijo, ki je ne moreš preganjati skozi kazniva dejanja, ker se zelo redko kaže skozi jemanje in dajanje podkupnin, ampak skozi nezakonito lobiranje, nezakonito posredovanje, zlorabo pooblastil, različne finančne malverzacije … Zoper njo se ne moreš boriti le s policijsko gumijevko, ampak z vsemi institucijami pravne države, s transparentnostjo, odgovornostjo in z bolj usklajenim delovanjem vseh nadzornih mehanizmov. Na vseh teh področjih pa sistem v Sloveniji šepa,« razlaga in dodaja, da komisija slednjo ugotovitev skuša dokazovati tudi z novo aplikacijo Supervizor.

»V komisiji smo razmišljali, kaj narediti, da se ne bi zaletavali le v posamezna drevesa, ampak da poskušamo nekaj narediti v smislu preventive. Dr. Matej Kovačič, vodja analitike in informatike, je tako dejal, če bi imel na razpolago bazo vseh podatkov finančnih plačil države in lokalnih skupnosti, bi se s tem dalo veliko narediti. In te podatke dejansko ima uprava za javna plačila, zato smo jih od njih tudi pridobili in nato obdelali. Supervizor tako sedaj omogoča vpogled za vsak poslovni subjekt, ki je v zadnjih desetih letih posloval z državo, ter za vsak državni organ, vključno z občinami, koliko je kdaj kdo dobil iz državnega proračuna. Iz analiz teh podatkov je izšlo kar nekaj konkretnih primerov, ki jih sedaj preiskujemo. Pa ne samo mi, ampak tudi nekateri drugi državni organi. A to so glede na naše izjemno omejene kadrovske kapacitete - žal - dolgotrajni postopki,« pravi Klemenčič.

Dvajset let brez obsodbe

V nadaljevanju Klemenčič razloži, da korupcija ni nikoli vzrok, ampak je posledica: »Sistemska korupcija ni nastala sama od sebe, ampak je posledica vseh političnih, pravnih, zgodovinskih in ekonomskih anomalij, ki jih je proizvedlo dvajset let slovenske tranzicije na eni strani in naša nesposobnost, da bi se s tem ustrezno soočili že prej, na drugi strani.« In dopolni: »V dvajsetih letih, odkar imamo bolj ali manj urejene postopke javnega naročanja, ni bila zaključena niti ena pravnomočna kazenska zadeva zaradi zlorabe javnih naročil. Milijarde in milijarde javnega denarja je šlo skozi javna naročila, pa nikoli ni bilo nikomur nič dokazano. Na Švedskem in Danskem, ki veljata za državi z najmanj korupcije, se na tem področju vsako leto zaključi vsaj nekaj kazenskih postopkov. Sistem deluje. Mi pa nimamo nobene obsodbe! Možni sta samo dve razlagi: ali smo neprimerno bolj pošteni kot Skandinavci ali sistem ne deluje.«

Pričakovati, da je mogoče pravni in institucionalni sistem reformirati hitro, je iluzorno, je prepričan Klemenčič. »Smo država, ki je skoraj dve desetletji, pod vsemi vladami doslej, pravosodje in organe pregona in nadzora postavljala na stranski tir. Z njimi se je ukvarjala le, kadar so izbruhnile afere. Vendar države brez robustnega sistema vladavine prava in učinkovitih nadzornih mehanizmov ni. Tukaj smo precej zamudili,« poudarja. Brez spremembe v razmišljanju in brez spoštovanja institucij pravne države ne bomo našli izhoda iz trenutne situacije, je prepričan.

Zasebnost je mrtva

Orwelova negativna utopija Velikega brata se je zlasti po 11. septembru neverjetno hitro približala realnosti, saj nas vse bolj nadzorujejo, je razmišljal Miha Naglič. »Ljudje smo konformisti. Za male ugodnosti ali občutek varnosti se hitro odpovemo zasebnosti in osebnim podatkom. V 21. stoletju je tudi zato zasebnost mrtva,« se je strinjal Klemenčič. »Družba, v kateri človek ni več človek, ampak skupek informacij, osebnih podatkov v bazah podatkov državnih ustanov in marketinških in informacijskih podjetij, je verjetno realna prihodnost. Ne Hitler ne Stalin nista imela toliko podatkov o posameznikih, kot jih ima danes demokratična država in zasebne korporacije v njej,« opozarja.

Največja obsodba moderne družbe je, da smo se pripravljeni v vsakem trenutku postaviti za svoje potrošniške pravice, medtem ko za zaščito državljanskih, političnih in civilnih pravic skoraj nihče ne bi šel več na cesto, pravi Klemenčič. Nočemo slišati opozoril, da se po 11. septembru varnostniki na ameriških letališčih včasih obnašajo kot nekdaj stražarji na mejah železne zavese. Človek je danes razčlovečen in osebno dostojanstvo je v mnogih situacijah poteptano. Na delovnem mestu ali ob srečanju z nekaterimi varnostnimi organi, ki nas branijo pred terorizmom, ugotavlja.

Mediji niso sodišče

Kako se počuti predsednik protikorupcijske komisije, kadar ne more ukrepati tako, da bi bilo zadoščeno pravici, je ob koncu Glasove preje, ko so besedo dobili tudi poslušalci, vprašala Milena Miklavčič. »Frustracij je veliko. A včasih od zunaj zgleda, da so nekateri ljudje pokvarjeni, pa v resnici niso. Prav zato je pomembno, da imamo institucije, ki o tem objektivno odločajo na podlagi pravnih postopkov. Je pa problem, če epilogov ni. In to se dogaja,« odgovarja Klemenčič. Na vprašanje, kakšno vlogo pri tem igrajo mediji, pa pojasni, da je neodvisnost medijev in raziskovalno novinarstvo eden ključnih dejavnikov pri omejevanju korupcije, ne smejo pa mediji nadomestiti sodišč. »Ob prenekateri zgodbi se v slovenski realnosti lahko legitimno vprašaš, kdo jo je serviral in s kakšnim namenom. Mediji včasih ustvarjajo navidezno resničnost. S tem imam neposredne izkušnje. Zato je toliko bolj pomembno, da iz institucij ne uhajajo podatki in polinformacije,« pove in poudari, da s protikorupcijske komisije v letu dni, odkar jo vodi, ni ušel še noben operativni podatek.

Predsednik državnega sveta Blaž Kavčič je opozoril, da je problem pravne države v tem, da je nekoliko bolj pravna za tiste, ki si lahko privoščijo ugledne odvetnike. Po njegovem zato v družbi nastaja neustvarjalna klima. »Egalitarna družba ima velik problem, to je zatiranje ustvarjalnosti, zato nisem njen zagovornik. Ljudje nismo enaki, pomembno pa je, da smo enakopravni. Vedno si bo nekdo lahko privoščil boljše odvetnike ali se tako ali drugače bolje znašel od drugega. Vendar morajo obstajati tudi meje in vsaj, kar se tiče prava, naj bi bili pred njim vsi enaki. Pa seveda nismo, ker institucije ne delujejo ali ne delujemo optimalno in imajo različne kriterije za različne ljudi. Ne nujno zaradi korupcije ali povezav. Včasih bo nekdo, npr. inšpektor, pomembnega in močnega posameznika obravnaval drugače preprosto zato, ker se noče izpostavljati pritožbam, ovadbam, medijem, obenem pa nimajo občutka, da bi jih sistem ščitil, če bodo korektno opravili svoje delo,« odgovarja Klemenčič.

Župana občine Gorenja vas-Poljane in dosedanjega državnega poslanca Milana Čadeža je zanimalo, kdaj bo komisija sprejela končno odločitev glede izvajanja zakona o razvojni podpori Pomurski regiji, zaradi katerega so pred dnevi izvedli obsežno kriminalistično preiskavo zoper nekdanjega državnega sekretarja Andreja Horvata. »Ker v tej zadevi vzporedno s postopkom, ki ga vodi komisija, teče tudi predkazenski postopek, veliko na to temo ne morem povedati. To velja tudi za mnoge druge postopke, kjer ne gremo v javnost, ker bi s tem lahko ogrozili interese policijske preiskave ali kazenskega postopka. Kar se tiče izvajanja zakona o Pomurju, je bilo prvič v zgodovini naše komisije, da smo marca letos, še preden so padle končne odločitve, zaradi zaščite javnega interesa pozvali predsednika vlade, naj umakne državnega sekretarja s tega projekta. To ni bilo prav lahko storiti, ker za končno sodbo o nepravilnostih še ni bilo dovolj dokazov, obstajali pa so pomembni indici in nekateri dokumenti. Na koncu je bila naša odločitev po svoje moralna. Pomurje je vendarle najbolj osiromašena regija, in če so obstajali sumi, da se še tam krade, je bilo nujno, da posežemo vmes, čeprav obsodb še ni bilo. In predsednik vlade je hitro odreagiral ter s tem olajšal nadaljnjo preiskavo,« pojasnjuje Klemenčič in opozarja, da bo najbrž poteklo še nekaj let, preden se bodo končali vsi preiskovalni in sodni postopki v tem primeru.