Svečke ni, svečka je

Improvizacija je osnova jazza, besedni mojstri tekmujejo v impro ligah, znati improvizirati pa je tudi eno od pomembnih znanj mehanike pri spačku.

»Snađi se je reku Bosan'c in si z glisto čevelj zavezal,« je eden tistih pregovorov iz starih časov, ki jih današnja mladina v tej originalni izgovarjavi ne pozna več, govori pa kakopak o iznajdljivosti. Najbolj zviti namreč znajo čevelj zavezati še kako drugače kot z vezalkami. Kaj narediti s svečko, ki jo zaradi »požrtega« navoja meče od tam, kjer naj bi ta opravljala svojo funkcijo in dajala tisto iskrico, brez katere motor nima nobene volje za kakršnokoli delo? Zalepiti s kakšnim ekstra močnim lepilom. Prvič prime, drugič ne več. Na gorskem prelazu, sredi ničesar, ko ti majhna vasica z nekaj hoteli ni prav v nobeno pomoč, pride v poštev le še znameniti »snađi se«, treba se bo torej znajti. Aljaž in Slavc sta z iznajdljivostjo, ko gre za posege na spačku, bogato obdarjena, zato se nikakor ne gre čuditi omenjenim fotografijam in dejstvu, da je svečka pod pritiskom njune iznajdljivosti odstopila od svojih namer za naslednjih sto kilometrov.

Kratka razlaga fotografij bi se glasila takole. Da bi svečka ostala v glavi motorja, kamor pač po logiki delovanja motorja sodi, sta fanta nanjo poveznila ključ za odvijanje le-te in ga z dodatno žico pritrdila za …, kam že. Ker običajno s seboj ne vozimo kakšne zbirke žic, je uporabna tudi tista, ki uravnava zračnike na toplo in hladno. Žica pač. Potegnila sta jo skozi ključ in jo ovila okrog pokrova motorja ter jo fiksirala za tiste vijake, ki so bili v danem trenutku najbližji. »Slavc poskušaj vžgat'.« In je šlo. Čeprav je precej umetelno nameščena svečka kazala podobo nekakšnega mini Eifflovega stolpa, smo na ta način rešili situacijo in preživeli še dva gorska prelaza, enega pri 1600 metrih in drugega približno na višini našega Triglava.