Samo naprej in čim bolj naravnost

To je bilo naše geslo na kolesarjenju, na katerem smo obiskali kar tri države. Začeli smo v »kljunu« naše Slovenije, nadaljevali po Madžarski in Hrvaški ter se nato vrnili domov.

Takšno geslo nam je bilo všeč, ker smo na svojem potovanju želeli čim manj klancev in nepreglednih ovinkov.

Pot smo začeli v Juršincih v Slovenskih goricah, kjer so nam na turistični kmetiji Toplak pripravili pogostitev prleških jedi. Zatem smo se po Goricah nekajkrat povzpeli in spustili in tako prikolesarili do prleških ravnic in nato do Veržeja, kjer je bil naš prvi postanek. Malicali smo v prostorih zavoda Marijanum. Po prečkanju Mure smo se ustavili v Ižakovcih in si ogledali brod ter mlin na Muri. V Odrancih smo spoznali cerkev svete Trojice s tremi zvoniki, osmimi stebri in veliko kupolo. Načrt je že leta 1946 naredil Plečnikov asistent ing. arh. Janez Valentinčič, univ. prof. iz Ljubljane, zgradili pa so jo precej kasneje po velikih naporih in tudi žrtvah. Ustavili smo se še v Veliki Polani, kjer se je rodil pisatelj Miško Kranjec. Od tu naprej pa mimo Nedelice po ravni cesti v Madžarski Lenti, kjer smo prespali prvo noč.

Madžarska

Naslednji dan smo si ogledali Lenti. Mesto, ki je Slovencem še najbolj znano po poceni nakupih na stojnicah, leži ob reki Kerka nedaleč od slovensko-madžarske meje. Nekoč je bil glavni vir dohodka prebivalcev prodajanje na stojnicah, danes se jih veliko ukvarja s turizmom, saj je v mestu veliko termalno kopališče in energetski park svetega Jurija. V središču mesta stoji cerkev svetega Mihaela, pred njo pa kip svetega Štefana Velikega. Sveti Ištvan, kot ga imenujejo Madžari, je pogosto upodobljen svetnik na Madžarskem, saj je bil njihov prvi kralj in je vladal v letih od 1001 do 1038. Po obvezni kavici v centru mesta smo kolesarili mimo postaje ozkotirne železnice, ki je nekoč služila za prevoz hlodovine, danes pa vlaki po njej prevažajo le turiste. Po gozdni poti smo se nato peljali do naselja Lendvadedes, prečkali cesto, ki iz Slovenije pelje v Lenti in potem skozi Nemesnép do naselja Márokföld, v katerem živi nekaj umetnikov, imajo doživljajski park in celo nasad sivke. V naselju Nova nas je pričakal Janez in nam postregel z juho. Ta je namreč novost na letošnjih potepanjih s kolesom in gostje so jo z odobravanjem sprejeli. Kolesarili smo po manj obljudenih naseljih, kjer na cesti redko srečaš človeka. Ceste so večinoma asfaltirane, a se jim pozna, da jih bolj malo urejajo. V enem naselju smo si želeli osvežitve, pa nikjer lokala. V bližini pokopališča, kjer je bila vsaj senca in malo vode, se kar naenkrat mimo pripelje kombi s prodajalno sladoleda. Za nas je bil lep kot iz pravljice. Mimo naselij Paka, Tormofölde in Dobri smo se nato pripeljali v Slovenijo in zatem še deset kilometrov do naselja Gaberje pri Lendavi, kjer smo prespali na Ranču Gaberje.

Hrvaška

Tretji dan smo rajžali po Hrvaški. V Murskem Središču smo spoznali, kako so v teh krajih nekoč izkopavali rudo, na urejenem nabrežju reke Mure so lepo urejene table, ki prikazujejo prereze rudarskih rovov in kje so bili. Pot smo nadaljevali do vasi Peklenica, kjer so prvi na svetu začeli črpati nafto. Vas je dobila ime po peklu, saj so prebivalci nekoč verjeli, da nafta, ki vre na dan v teh krajih, vre pravzaprav iz pekla. Če bi vedeli, kako bo to črno zlato obrnilo svet, bi ji morda rekli kako drugače. Pot smo nadaljevali proti Čakovcu, a smo spremenili smer in se usmerili proti Toplicam Sveti Martin. Do toplic je bilo kar nekaj klancev, kjer se je pokazala prednost električnih koles, ki so jih imeli kar trije naši gostje. Po postanku v toplicah smo se odpeljali v Lendavo in po kosilu so si gostje privoščili sprostitev v Termah Lendava. Po večerji smo v skupni sobi imeli še obvezne pevske vaje in spoznavali prekmurske pesmi. Noč je bila precej pestra, saj je hud naliv povzročil izpad elektrike in odlomil nekaj vej okoliških dreves. Kljub temu smo mirno spali, saj smo bili prijetno utrujeni.

Zopet po Sloveniji

Zadnji dan smo kolesarili v izhodišče, torej Juršince, kjer smo kolesarjenje zaključili. Ustavili smo se v Ljutomeru, kjer nam je prijazna lokalna vodnica povedala nekaj zanimivosti, zapeljali pa smo se tudi skozi park, kjer je bil leta 1868 prvi slovenski tabor, na katerem se je zbralo okrog sedem tisoč ljudi. Ustavili smo se še na Gomili, ki je najvišja vzpetina v vzhodnem delu Slovenskih goric. Na njej je 18 metrov visok stolp, ki je bil postavljen leta 1992 ob 130. obletnici rojstva izumitelja Janeza Puha, ki je bil rojen v bližnji vasi Sakušak. Krog smo zaključili v vasi Juršinci, prav tam, kjer smo ga pred štirimi dnevi začeli.

V štirih dneh smo kolesarili po treh državah in lahko rečem, da je naša lepa Slovenija izmed vseh treh najbolj urejena. Imamo tudi najlepše urejene poti, seveda pa moramo stremeti k temu, kar imajo v sosednji Avstriji. O tem pa v reportažah z naših kolesarjenj ob Solnograških jezerih.