"Tako lepega dneva nima vsak"

Tinca Ogris je imela v ponedeljek stoti rojstni dan. "Počaščena sem in zelo vesela sem čestitke vsakega otroka in učiteljic. Da bi le vsi dočakali sto let," je dejala Ogrisova ob obisku kar cele Podružnične šole Podljubelj.

»Kol'ko kapljic tol'ko let,« je skupaj z učenci in učiteljicami Podružnične šole Podljubelj zapela slavljenka, čila stoletnica Tinca Ogris. Vesela druščina jo je na njenem domu v Podljubelju obiskala desetega oktobra, na dan, ko je gospa Tinca upihnila sto svečk. Pravzaprav so ji namesto svečk šolarji v jutranjem varstvu s pomočjo učiteljice Majde Meglič izvirno okrasili sto polen; na vsako poleno so dali storž, pobarvan v cvet hijacinte. Darilo ne samo, da je lepo, je tudi uporabno, saj Tinca Ogris v hladnih dneh sama zakuri peč na drva in se pogreje ob njej. Tudi sicer si še sama skuha, približno enkrat na mesec speče kruh, opere perilo in še pred nedavnim jo je krajanka videla, kako je zunaj obešala perilo. Na pomoč ji, ko je treba, priskočijo nečaki, še največkrat Oliver in Emil. Gospa Tinca se je kar začudila, ko sem jo vprašala, kako to, da toliko lahko postori še sama. »Je treba fejst delat, pa slabo jest. To je recept za dolgo življenje,« je odgovorila. In kako je kaj z zdravjem, sem jo še povprašala. »Če nisem zdrava, grem pa k zdravniku in sem takoj bolje (smeh). Šilce šnopčka za zdravje spijem, od zdravil pa včasih vzamem aspirin, pa kaj za pritisk in za bolečine v želodcu.«

Tinci Ogris v mladih letih ni bilo postlano z rožicami. Rodila se je v Borovljah. Ob plebiscitu leta 1920 se je družina preselila najprej na Štajersko, kjer so se stiskali v majhni sobi, potem na Gorenjsko v Podljubelj, od koder je bila doma njena mama. O, šolala bi se Tinca že rada, a v veliki družini ni bilo denarja za hrano, kaj šele za knjige. Kot petnajstletna dekla je opravljala sezonska dela, pri sedemnajstih pa odšla k sestri v Beograd, kjer je gospodinjila in pazila na otroka. Od tam se je leta 1938 preselila v Sarajevo, kjer je gospodinjila in bila varuška pri judovski družini. »V tistih letih mi je bilo najlepše,« se spominja. A prišla je vojna vihra in njene besede »hudo je bilo« so kar premile. Po vojni se je Tinca vrnila domov k bolni materi in ostala v Podljubelju. Petnajst let je v BPT Tržič delala težaška dela. »V penzionu mi je pa lepo,« je poudarila.

Tinci Ogris so ob visokem jubileju pripravili še eno presenečenje. Ravno danes so na pobudo predsednice Marije Janc in sekretarke Darje Zupan iz Krajevne organizacije Rdečega križa Podljubelj v krajevni dvorani pripravili slavje. V programu sodelujejo OŠ Tržič – Podružnična šola Podljubelj, Krajevna skupnost Podljubelj, člani KUD-a Podljubelj s harmoniko, Konjeniško društvo Naklo in starodobniki kulturne in tehnične dediščine z Ljubelja.