Pol stoletja z Lojzetom Slakom

Besedilo: Jože Košnjek
Kategorija: Prosti čas / ponedeljek, 17. oktober 2011 / 06:00

"Bili smo nekaj posebnega. Lojzetova harmonika ni pokrila naših glasov, mi pa ne harmonike. Vsak je ostal slišen, pristen," pravi o skoraj polstoletnem sodelovanju s Slakom pevec Fantov s Praprotna Andrej Bergant.

Andrej Bergant, rojen pri Svetem Tomažu nad Praprotnim v Selški dolini, je ustanovni član pevske skupine Fantje s Praprotna. Nekaj dni po smrti glasbenika in prijatelja Lojzeta Slaka, s katerim so praproški fantje sodelovali skoraj pol stoletja, mi je na svojem domu v Kranju pripovedoval o Fantih s Praprotna in njihovem sodelovanju s Slakovim ansamblom ter o spominih na nepozabnega osebnega in glasbenega prijatelja.

Fantje s Praprotna, ki so imeli prvi javni nastop leta 1957, pod tem imenom pa so prvič nastopili leta 1960, so nastopali na takrat zelo priljubljenih radijskih oddajah Pokaži, kaj znaš in zmagali med pevci narodnih pesmi. Na finalni oddaji leta 1963 jih je slišal Lojze Slak in jih leta 1964 povabil k sodelovanju, ki je trajalo 47 let.

»Trio Lojzeta Slaka in mi smo bili kombinacija, ki uspe vsakih sto let! Bila je nekaj novega, drugačnega. Lojzetova harmonika in naši glasovi so se čudovito ujemali. Harmonika ni pokrila naših glasov, mi pa ne nje. Vsak je ostal pristen, slišen. Lojze je uspeval z močjo svojih skladb. Znal jih je narediti take, da so osvajale ljudi. Bil je glasbeni samouk z odličnim spominom. Vso vižo je naštudiral sam, jo zaigral in posnel ter jo dal aranžerjem, največkrat Niku Zlobku, Milanu Ferležu in Vinku Štruclu, ki so napisali note. V prvih letih našega sodelovanja je nam zaigral novo melodijo in nam dal besedilo. Bili smo že toliko izurjeni, da je vsak zelo hitro našel svoj glas. Vsakič, ko nam je zaigral novo melodijo ali smo prejeli note, smo bili srečni,« je povedal Andrej Bergant. »Lojze je bil dosleden in vesel človek, pa tudi odločen, če je bilo treba. Imel je sposobnosti uspešnega voditelja. Kako bi sicer vztrajali skupaj 47 let. Najbolj kritične so dolge turneje, ko se ljudje že naveličajo drug drugega. Mi pa smo po vrnitvi s turneje, čeprav je trajala dva meseca ali več, na poti domov še nekam zavili. Jana Osojnikova nam je rekla, da nismo normalni …«

Člani Slakovega ansambla in Fantje s Praprotna niso bili poklicni glasbeniki in pevci. Vsi so bili v rednih službah, nekateri na odgovornih delovnih mestih. »Za krajše turneje smo koristili redne, za daljše pa izredne neplačane dopuste. V podjetjih, tudi v mojem, so za našo glasbeno dejavnost kazali veliko razumevanja. Kljub slavi, ki smo jo želi predvsem v deželah in na celinah, kjer živijo Slovenci, smo ostali skromni in nismo podlegli zvezdništvu. Nismo ga bili vajeni in ga nismo sprejeli. Doma pa smo bili pogosto žrtev nevoščljivosti in kritik, da to sploh ni glasba, ampak je 'kar nekaj' … Prav ta 'kar nekaj' je pustil trajen pečat na tujem, kjer smo na zadnjem gostovanju leta 1990 tudi prosili za pomoč pri nastajanju samostojne Slovenije, in seveda doma,« pove Andrej Bergant.

Lojze Slak je umrl. Kako naprej? »Ansambel miruje. Pevci smo nekatere javne nastope odpovedali in bomo do konca leta peli le še zaprtim družbam. Čakamo, da bo čas naredil svoje. Računali smo, da bo Lojze lahko še igral ali lahko vsaj sodeloval z nami, harmoniko pa bi igral nekdo drug, vendar je Lojzetova smrt vse postavila na glavo. Saj je veliko dobrih harmonikarjev, vendar to ni dovolj. Lojze je bil veliko več. Bil je kakor izvir čiste, naravne vode, brez dodatkov in destilacij,« je sklenil misli o prijatelju Lojzetu Slaku Andrej Bergant.