Tavčarjevo poljansko otroštvo in prvi šoli

Da je Kosmov Janez lahko postal vse tisto, kar je kot Ivan Tavčar bil in po čemer ga še danes pomnimo, je moral najprej hoditi v šolo. Najprej v nižje šole: dve leti v poljansko trivialko (1858-60) in nato še tri leta v ljubljansko normalko (1860-63) ...

Kako je Kosmov Janez preživel svoja poljanska otroška leta? Njegov lastni odgovor: »Kakor živi mlada ptica v gnezdu.« »Živeli smo kakor kos narave, in še obleke nismo imeli. V tisti dobi je v našem pogorju cvetela navada, da otročaj, dokler ga niso poklicali v šolo, ni dobil svojih hlačic. Nosili smo dolge, do peta segajoče srajce in, kjer smo se igrali, je bilo videti iz dalje, kakor bi se na kupu valjale umazane vreče. Če je sneg zapadel, valjale so se te vreče bose po snegu in tu in tam podrgnile s krvavo kožo po ledu. Ko je prišla rahla pomlad, staknili smo vsako ribo v vodi, in v gozdu ga skoraj ni bilo gnezda, da bi ga ne zasačilo naše oko, bodisi na zemlji pod grivo, bodisi visoko na veji na deblu … Bili smo del narave … Z naravo smo skupaj zrasli in eno smo se čutili ž njo!«

Gornje rožice je pisatelj sam na svoja stara leta povezal v šopek Cvetja v jeseni. Šlo je za bolj splošen, pretiran in zelo oddaljen spomin. Znane pa so tudi podrobnosti. Tako je, denimo, dr. Branko Berčič iz pisateljevih lastnih in drugih namigov rekonstruiral njegovo otroško nagnjenje k maševanju. »Tako je imel mladi Tavčar doma v hiši, v kotu pod podobo Matere božje, oltarček, poklekal je pred njim in pel mašo, mala sestrica pa mu je pri tem stregla. Ta igra se je pozneje, ko je dorasel za šolo, spremenila v resnično ministriranje v poljanski cerkvi. Župnik Globočnik /po rodu je bil iz Železnikov, op. M. N./ je bil namreč Tavčarja in njegovega vrstnika Lovra Guzelja, Erjavčevega iz Podskale, izbral za svoja strežnika pri maši, in sicer Guzelja za prvega, Tavčarja za manjšega ministranta. Tavčar pa je svojemu prijatelju zavidal višji položaj, ga zato zasovražil in skušal izpodnesti. Zato je nekoč namesto vina tudi v drugi vrček, s katerim se streže pri maši, skrivoma nalil vodo in le-to je nesrečni prvi ministrant podal mašujočemu župniku. Ta je hudobijo spregledal in Tavčarja pošteno kaznoval.«

V tej na prvi pogled nedolžni otroški zgodbici se skriva marsikaj pomenljivega. Najprej dejstvo, da je bil človek, ki je še danes znan kot silni nasprotnik klerikalcev, v bistvu prav pobožen. Mati Neža je želela, da bi postal duhovnik, s to željo sta soglašala tudi očetova brata Ignac in Anton, ki sta bila oba sama duhovnika. Če bi Tavčar res postal duhovnik, bi bil najbrž velik katoliški grmovnik in liberalcem gotovo ne bi prizanašal. V tistem, kako jo je zagodel svojemu ministrantskemu vrstniku, pa se kažejo vsaj tri od njegovih poznejših izrazitih lastnosti: težnja po napredovanju na družbeni lestvici, pretkanost ter (ne)zavedno prepričanje, da je za dosego lastnih ciljev dovoljena uporaba marsikaterih (da ne rečem kar vseh) sredstev.

Tudi njegovo prijazno nagnjenje k drugemu spolu se je pokazalo že v otroštvu, v izrazitem prijateljstvu, ki ga je gojil do poltretje leto starejše sestrične Povlkove Nežike (roj. 1847), hčerke materinega brata Mihaela Perka. »Že zarana jo je vsak dan obiskoval na njenem domu in skupaj z njo užil skoraj vse sladkosti in bridkosti prve dobe svojega življenja, med drugim verjetno tudi nagajanje njunih vrstnikov, ki je veljalo fantu in dekliču, če sta si že kot dolgosrajčnika kazala preveliko prijateljstvo: Mož in žena, žlica masla, skupaj krave pasla!« Seveda ob tem ni zmanjkalo časa za druge otroške aktivnosti: bitje koze »pod novim cesarjem gor in dol«, stikanje za ptičjimi gnezdi, potočni lov na ribe, rake in žabe, metanje kamenja čez cerkveno streho ali za vrstniki iz sosednje vasi, pastirstvo, kurjenje kresov, nagajanje manjšim vrstnikom, vlečenje deklet za lase, stikanje po razvalinah domnevnega poljanskega »gradu« na Taboru, strogo prepovedano kopanje v nevarnem Kotu, klatenje Šarevčeve slive, zobanje sladkih češenj … Otroci so se imeli tudi takrat prav lepo.

Tavčarjeva prva šola

»Ko je osemkrat udarilo kladivo na bron bobovškega zvona, vzame učitelj Deska izza kota znamenje svoje oblasti – dolgo leskovko, obleče dolgopeto haljo ter stopa počasi proti mestu dobrodejnega svojega delovanja. Srenjski očetje najeli so bili v ta namen sobo v vaški usnjariji ter z redko daroljubnostjo poklicali muze in gracije v kraj, kjer so vladale poprej erinije smrdljivega čresla in surovih kož. Pred strojarijo je že zbrana kopica vedoželjne mladine. Vpije, kriči, prepira se in pretepa. Povedali smo že poprej, da je tekel skozi Bobovec potok in ob njegovem obrežju stala je bobovška usnjarija in šola. Gospod Deska moral je torej vselej, kadar je hotel v svoje svetišče, čez majhen mostiček, kjer je stala navadno druga tropica njegovih učencev ter zrla mirno v dalje hitečo vodo. Ali komaj zapazijo otroci Desko z domačo kapico na osiveli glavi in s čudodelno leskovko pod pazduho, udero se v šolsko poslopje. Učitelj Deska pa koraka počasi mimo cerkve, mimo farovža in vrta njegovega. Pri cerkvenih vratih opravi poklon in pred farovžem pogladi dvorskega psa Tetirja; potem pa stopa dalje, čez mostiček, dokler ga ne sprejme strojarija v svoje smrdljivo krilo. Prične se poduk. Najpoprej se moli, potem pa zapoje leskovka svojo pesem in šele, ko je pretepel navdušeni Deska polovico svojih učencev, prične podučevati …«

Tako je Emil Leon (= Ivan Tavčar) v satirični povesti Ivan Slavelj (1876) karikiral vzdušje stare avstrijske podeželske enorazredne trivialne šole sredi 19. stoletja. Pripoved je v marsičem avtobiografska. Bobovec so Poljane, model za gospoda učitelja Štefana Desko mu je bil njegov učitelj France Breznik. Šlo je seveda za satiro. Breznik je bil v resnici čisto spodoben učitelj, on je bil tisti, ki je nagovoril Janezova starša, da sta ga poslala naprej v šole. Trivialke, najnižje ljudske šole, ki jih je uvedla cesarica Marija Terezija, so imele jasni smoter: vzgojiti otroke v »pametne zemljane, zveste državljane in dobre kristjane«. Vaški duhovnik je bil hkrati katehet in jih je učil krščanskega nauka; učitelj, ki je bil hkrati organist in cerkovnik pa branja in pisanja v materinem in nemškem jeziku, računanja, petja, risanja in oblikovanja ter poznavanja zemlje. Pouk je obsegal kakih 18 ur na teden, po tri ure na dan, od osmih do enajstih (sledila je Cankarjeva »enajsta šola pod mostom«). Poljanska šola je bila v Tavčarjevem času v gornjem nadstropju domačije pri Primožu; v spodnjem so Ušeničniki dejansko strojili usnje …

Tavčar je hodil v poljansko trivialko dve leti. Svoj prvi šolski dan je nastopil 29. septembra 1858. Bil je med najboljšimi učenci. Ti so smeli ob koncu šolskega leta pod učiteljevim vodstvom v šolsko spominsko knjigo z vzorno lepopisno pisavo vpisati nek učiteljev nauk. Preberimo Tavčarjeva dva. Prvi se glasi: »Če vas kdo imenitnih ali kteri vikši sreča, odkrite se mu iz daleč, priklonite se mu, postojte nekoliko, in še le potlej se pokrijte, ko bo nekoliko stopinj od vas. V Poljanah 31. avgusta 1859. Janez Tavčar.« Leto pozneje pa beremo: »Lakomnost je železna suknja, ktera se izsleči ne da, in s starostjo raste. Več ko lakomnik ima, več poželjuje, njega srce je terdo ko kamen; gnada božja ga ne omehči. Razbojnika na smrtni postelji poboljšaš, lakomnika pa ne. V Poljanah 31. avgusta 1860. Janez Tavčar.«

Če je hotel nadaljevati šolanje, da bi postal »kteri vikših«, je moral seveda od doma. Slovo je bilo precej težavno. »Morda je bil to strah pred neznanimi tujimi ljudmi in mestnimi običaji, morda teža slovesa od vsega, kar je predstavljalo dom, domači kraj in otroštvo. Celo noč je v postelji prejokal, ves zadnji dan pa porabil, da se je poslavljal od priljubljenih prizorišč svojih otroških iger in zabav, od starega 'grajskega' zidovja, od goščave in od vsakega kotička, ki mu je bil drag. Ko se je vrnil domov, ga je na vrtu pričakovala zaradi slovesa prav tako užaloščena mati, ga tiho objemala in oba sta jokala. Težko je bilo Tavčarjevo slovo od doma in domačega kraja … Devetletni deček se je verjetno zavedal, da bo vstopil v svet, ki se močno razlikuje od dosedanjega poljanskega vaškega okolja in življenja.« (dr. B. Berčič)

Tavčar v ljubljanski normalki

Kot smo videli, je mladi Janez Tavčar prvi dve šolski leti (1858-60) preživel še v rodnih Poljanah, kjer je hodil v trivialko. Tej so sledila tri leta (1860-63) v ljubljanski normalki in tej osem let gimnazije (1863-71), od tega šest v Ljubljani, vmes pa dve (4. in 5. razred) v Novem mestu. Danes bi rekli, da je hodil pet let v osnovno in osem v srednjo šolo. Na dunajski univerzi je v letih 1871-75 študiral pravo in 1877 promoviral za doktorja prava. To bi bil na kratko potek njegovega šolanja.

Prehod s podeželske v mestno šolo mu ni delal težav. O tem pričajo ohranjena spričevala. Kako je v tistih treh letih živel, je težko ugotoviti. Gotovo je, da ga je podpiral stric Anton Tavčar, očetov brat, ki je bil takrat škofijski kaplan in skriptor v ljubljanski škofijski pisarni. Stanoval je verjetno pri neki dijaški gospodinji, mogoče pri Poloni Streiner v Streliški ulici 82. Tista leta so se mu vtisnila v spomin kot leta »suhotnega dijaškega življenja slovenskega mladeniča! Pri samostanih, pri dobrih dušah dobiva v prvih letih tu in tam podpore. V tankih hlačicah, v trdo okovanih, debelo podplatenih čevljih lazi okrog, v šolo; v nedeljo s pobožno gospodinjo v cerkev. Koliko stradanja, stradanja! Koliko solza pod odejo ponoči in vzdihovanja po domači dolini!« (Ivan Slavelj, 1876)

V Tavčarjevih spisih (Izza kongresa) se nam je ohranila tudi njegova podoba vsemogočnega, silovitega in groznega učitelja Kapusa, negativna, mrka, močno karikirana. »Veljal je za vzornega učitelja, ker je bil svojim učencem prototip groze, strahu in trepeta!« Ko je vstopil v razred, so učenci vstali in pozdravili: Hvaljen bodi Jezus Krist! »Nekaj je zamrmral kot medved na verigi, gledal v tla ter kazal podobo skrajne neizprosnosti. Na usnjatem obrazu niti ena črta ni govorila o usmiljenju in o ljubezni do malih, ki so mu bili izročeni v odgojo. Na klin v steni je obesil cilinder, nato pa je z otroki zropotal običajno šolsko molitev. Šele potem je slekel dolgopeto svojo suknjo ter jo obesil pod klobuk na steni. Iz malega katedra je vzel rumeno svojo paličico ter jo z nekako sveto ljubeznijo položil predse. Ravno od tam je privlekel veliko črno tobačnico in krajšo, že zelo obrabljeno suknjo in jo slovesno nataknil pred vsem razredom. Istotako si je nataknil na plešasto glavo malo žametasto čepico. Nato je počasi odprl tobačnico ter si nasul nos s tobakom. Šele sedaj se je ozrl po razredu – temno kot nevihta …« Tu gre seveda za karikaturo učitelja, po kateri ne bi smeli soditi celega učiteljskega zbora in še manj njegovih nespornih strokovnih kvalitet.

Že v ljubljanski normalki je Tavčar spoznal gorenjskega rojaka Ivana Hribarja, tedaj sošolca, pozneje življenjskega sotrudnika. Hribar se v knjigi Moji spomini (1928) spominja, kako sta bila »s součencem Ivanom Tavčarjem vzorna učenca (Musterschueler), jaz v drugi, Tavčar v tretji klopi. Bila sva si potemtakem najbližja soseda; a poznala sva se že iz Mengša, kamor je Ivan Tavčar hodil na počitnice k svojemu stricu, kaplanu Nacetu Tavčarju. Občevala sva največ med seboj. Nekoč me dregne med poukom Tavčar pod pazduho. Obrnem se k njemu in on mi tam nekaj razkazuje ter prav hitro pripoveduje. Kaj da je pravzaprav bilo, sam nisem vedel, a smejal sem se in ker sem bil proti njemu obrnjen, niti opazil nisem, da se po prstih bliža Nemesis. Naenkrat mi namreč od učitelja prileti zaušnica, da se mi je kar pobliskalo pred očmi in da sem padel skoraj iz klopi. Takrat sem prvič občutil, kako hudo de človeku, če je kaznovan, ne da je iz lastnega nagiba kaj zakrivil.«

Še nekaj velja omeniti iz tistega časa: da naš Janez od začetka jeseni 1860 do poletja 1863 ni bil niti enkrat doma v Poljanah! To je skoraj gotovo. Prvič je obiskal dom šele poleti 1863, ko je prišel s stricema na novo mašo poljanskega rojaka Ivana Čadeža. Takrat so vsi še upali, da bo tudi Kosmov Janez enkrat novomašnik …