Medgeneracijski prenosi na ravni družbe

Besedilo: Janez Logar
Kategorija: Nasveti / sreda, 26. julij 2017 / 15:25

Čeprav je družba, država, skupnost sestavljena iz posameznikov, živi svoje življenje in ima svoje značilnosti. Npr. združuje ljudi in jih povezuje, kar je posamezniku lahko v veliko pomoč. Kadar pa se neka skupnost preveč razcepi v skrajnosti (kulturno, sociološko, versko, ekonomsko, politično), posameznik ne prepozna skupnosti kot dela, ki mu pripada. Zato modre vlade stremijo k povezovanju ljudi, in ne k razdvajanju. Namenjajo denar za složno življenje in da se sproti odpravljajo prevelika razhajanja v mnenjih, opredelitvah in dejanjih ljudi. Različnost nas sicer prav gotovo bogati, skrajnosti vseh vrst pa nas razdvajajo. Najslabše pri ekstremih, skrajnostih je, da izgubimo toleranco in strpnost do drugih in drugačnih od nas. Pravimo, da zaradi razhajanj (pogosto so vzrok ideologije) izgubimo zdravo pamet.

Do nenadnih sprememb v povezovalnem ali razdiralnem tkivu družbe prihaja, kadar velik delež prebivalstva v kratkem obdobju doživi velike šoke (na ravni posameznika rečemo travme): velike naravne nesreče, genocidi, državljanske vojne, verske vojne, hiter porast revščine in hkratno hitro bogatenje majhnega števila ljudi. Tako poznamo npr. armenski genocid v začetku 20. stoletja, holokavst, grozodejstva raznih diktatorjev, morija v Bosni in Hercegovini ter seveda naša polpretekla zgodovina z ideološkim spopadom med in po vojni.

Tisto, kar se zgodi, je skoraj težko razumsko razložiti. Družba se razdeli na dva pola: rablji in žrtve. Poleg travm, s katerimi so zaznamovani posamezniki in kar se prenaša na naslednje generacije, se poškoduje tkivo, vez skupnosti. Takšna skupinska travma počasi in zelo zahrbtno uničuje vso družbo. Ljudje po takšnem šoku izgubijo skupnost kot podporo. Tako rablji kot žrtve. Vsak zagovarja svoja dejanja ali nedejanja, družba se polarizira, manj je sodelovanja, več je nasprotovanja. Drug drugega ne slišijo niti ne sprejemajo, kaj šele razumejo. Tudi, ko se spremeni družbeni ustroj (propad diktatur), se bistveno ne spremeni ranjenost družbe. Samo zaradi te spremembe trpljenje in bolečine vseh udeleženih v katerikoli zgoraj našteti skupinski travmi preprosto ne izginejo. V žrtvah (in njihovih potomcih) še vedno živijo smrtni strahovi, ponižanja, jeza do rabljev in jeza, ker se niso prej umaknili ... Razumemo jih, da je skoraj nemogoče odpustiti ta dejanja. Pogosto preživele žrtve hkrati pripovedujejo o veliki žalosti zaradi izgube bližnjih in o krivdi, ker so oni preživeli. V rabljih (četudi imajo moč in so zmagovalci) tli ogromno sramu in krivde zaradi preteklih dejanj, ki so jih povzročali sobratu. Tega sramu seveda ne bodo takoj priznali, ga pa s svojim vedenjem trosijo okoli sebe. Resnica se jim pokaže v morečih nočeh in nemirnem vsakdanjiku. Z njo morajo živeti. Odrešitev je v njih samih.