Tavčarjeve ljubezni: Emilija, Nežka, Hermina

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / torek, 11. oktober 2011 / 06:00

Kakšno je bilo Tavčarjevo zgodnje ljubezensko življenje? V Ljubljani ga je navdihovala Emilija, njegova Laura in Julija. V rodnih Poljanah pa sestrična Nežka, ki jo je poveličal v svojih delih. Iz Kranja je zahajal k očarljivi Hermini v Podbrezje ...

Ste že slišali za Emilijo Garz? Kdo je bila? »Pri Mili oziroma Emiliji Garčevi je nekaj posebno presunljivega: leta 1854 jo najdemo, staro štiri leta in pol, vpisano v prvi razred ljubljanske notranje uršulinske šole in, seve, neredovano. Zraven je v vpisnici pripomba, da je njen oče sprevodnik, da je z Dunaja in da je bila k uršulinkam sprejeta 15. maja istega leta. Rodila se je res 20. novembra 1849 na Dunaju, vsekakor pa je njen oče – sprevodnik – izmišljen. Tako se je posrečilo spretnemu velekapitalistu Terpincu spraviti lastno nezakonsko hčerko v Ljubljano in preko uršulinskega samostana v lastni razkošni dom na Mestni trg št. 8. Njegova rahločutna žena tedaj še ni slutila, čigav otrok je to, sprejela pa jo je k sebi tem rajši, ker sama ni imela otrok, medtem ko je bil njen brat veletrgovec in fabrikant Valentin Zeschko, stanujoč v isti hiši, skoraj vsako leto oblagodarjen spet z novim prirastkom.«

Emilija Garz

Gornji odlomek je iz razprave, ki ji je Marja Boršnik dala pomenljiv naslov: Tavčarjeva Bogomila (1967). Gre seveda za resnično osebo, nezakonsko hčer in pohčerjenko podjetnega Kranjčana Fidelisa Terpinca, ki ga je njegov biograf Rudolf Andrejka imenoval »gospodarski genij«, »prvi in največji slovenski industrijalec svoje dobe«. Sin kranjskega trgovca je namreč posloval tako, da je z leti postal veleposestnik in fabrikant, predsednik kranjske Kmetijske družbe, direktor hranilnice, vrhovni sodnik ljubljanske okolice … Njegova nezakonska hči, ki jo je pridelal na Dunaju, v svoj ljubljanski dom pa pretihotapil tako, da jo je posvojil, je bila potemtakem ena najbogatejših slovenskih dedinj tistega časa. Vse to so dejstva. Zgolj domneva, ki jo je postavila in dokaj prepričljivo razvijala in zapisovala prof. Boršnikova, pa je, da je to dekle Tavčarjeva Bogomila, njegova Laura in Julija. Zaradi nje naj bi se petnajstletni Ivan neke noči iztihotapil iz ljubljanskega Alojzijevišča, iz katerega je bil nato izključen. Ona naj bi navdihovala vse tiste »včrniljene kontese« (tako jih je imenoval Ivan Cankar), ki nastopajo v njegovih zgodnjih delih. Hkrati ni imela avtorica teh domnev nobenega stvarnega dokaza, da je bilo res kaj med njima. Zato je to vez vztrajno in prepričljivo iskala in dokazovala v Tavčarjevih delih.

Gre torej predvsem za literarnozgodovinsko fikcijo. Objektivno je ni mogoče dokazati, ovreči tudi ne. A zakaj bi razbijali njen čar? Berimo Tavčarja, pustimo se očarati! Tu pa samo še nekaj stavkov o resnični Emiliji. Fotografija nam jo kaže kot »poglobljeno dekle. Visoko, plemenito čelo odraža iščočega duha, nekam uprte, zamišljene oči in nežne ustnice dajo slutiti razgibano notranje življenje«. Na fotografiji jo vidimo z »izredno prefinjenim, nežnim obrazkom, tenko čez pas, polno miline in ritma«. Njena usoda je bila tragična. Še ne 18-letno jo je oče 14. maja 1867 poročil tako, kot se za dobrega kapitalista spodobi – z drugim kapitalistom, bogatim žitnim trgovcem Johanom Baumgartnerjem ml. Za doto je dobila grad Fužine. Kakšno je bilo njeno zakonsko življenje, ni znano. Navzven pač zgledno, v resnici pa? Dejstvo je, da je še mlada zbolela za jetiko in komaj 34-letna umrla. Njena smrt je bila za Ljubljano velik dogodek, ki so ga zabeležili vsi časopisi. Poročali so, da je 13. januarja 1884, »po daljšem, zelo težkem trpljenju« v Ljubljani umrla veleposestnica Emilija Terpinc(z), žena trgovca Ivana Baumgartnerja, mati treh hčera, Josipine, Marije in Alme; tako »zavoljo svojega močnega značaja in živega smisla za dobrodelnost« kakor »zavoljo svojih redkih duhovnih darov in odličnih talentov« splošno uvaževana in občudovana dama. Pogreb je bil impozanten, udeležba izredna, prišli so tudi deželni predsednik grof Winkler, deželni poglavar grof Thurn in ljubljanski župan Grasselli … Njen nesojeni ženin je pet dni po njeni smrti v Trstu opravil odvetniški izpit in 19. januarja odprl svojo lastno pisarno v Ljubljani. Šele s tem dejanjem si je pridobil dovoljenje za vstop v Emilijino visoko družbo. A kaj, ko jo je ona sama za zmeraj zapustila!

Videli smo torej, kakšna je bila stvarna podoba Emilije Garz-Terpinc-Baumgartner. Po Tavčarjevih zgodnjih delih se ta ista oseba sprehaja kot duh – kot Avrelija, Amalija, Evlalija – samo enkrat kot Emilija. Koliko je v tem pisanju avtobiografskega in koliko izmišljenega? Marja Boršnik: »Jedro Tavčarjevega leposlovnega in esejističnega dela ni nikoli izmišljeno. Kdor hoče spričo skrajno pomanjkljivih dokumentov prodreti do resničnosti, naj ga skuša izluščiti.« Prav to je naša literarna zgodovinarka, ki se je ukvarjala s Tavčarjem največ od vseh, tudi počela. Pri tem se je opirala predvsem na Tavčarjeve leposlovne spise. Bolj stvarnih virov, ki bi dokumentirali Ivanovo ljubezen do Emilije, ni našla. Zanimiva izjema so pisma, ki jih je Emiliji iz Trsta pisala njena nekdanja francoska vzgojiteljica S. Darancette. »Kar se tiče Vašega ubogega norega zaljubljenca, si je nehote naložil prekleto veliko pokoro. Kakor mi Vi to pripovedujete, se začenja njegova vzkipelost ohlajati in kmalu ga boste spet videli ob Vaših nogah nežnega in pokornega kot jagnje. Naložil si je trdo lekcijo; toda bodite prepričani, da mu bo koristila in da v prihodnosti ne bo več delal podoknic, preden ne premisli, če je to res primerno.«

Tako je pisala 23. marca 1866. Dne 21. avgusta pa na rob drugega pisma pripisala: »Dites les choses les plus aimables a votre cher Jean«. Lepo pozdravite Vašega dragega Janeza! Je ta »dragi Janez« naš Ivan? Je on ta »ubogi nori zaljubljenec? Kaj pa če je Jean Johan? Johann Baumgartner ml., s katerim se je Mili, »krasna ko roža«, poročila že naslednje leto, 14. maja 1867? Letnice se v vsakem primeru ujemajo. Tavčarjev nočni pobeg iz Alojzijevišča se je zgodil v šolskem letu 1865/66. Sledila je izključitev iz tega strogega zavoda. Je bila ta v pismu omenjena »trda lekcija«? Brez izpovedi »lune, toliko priljubljene tovarišice poetov in drugih zaljubljenih ljudi«, ki je Tavčar ni »nikdar jemal v pesmi«, ne bomo odgovorov na ta vprašanja nikoli prav izvedeli. Ta stara nočna priča je vse to videla, a vztrajno molči.

Nežka Perko

Ste kdaj pomislili, da bi utegnila imeti podoba Mete iz Cvetja v jeseni za model kako dekle, ki je dejansko živelo? Da je res tako, je ugotovil že dr. Ivan Prijatelj, urednik prve izdaje Tavčarjevih Zbranih spisov I-VI (1921-32). Ta skrivnostna neznanka je navdihnila kar tri od pisateljevih ženskih likov. Prvi je ime Margareta, drugi Holekova Nežika, tretji Meta; prvi dve nastopata v istoimenskih črticah, prvič objavljenih v letih 1875 in 1876, tretja šele v Cvetju v jeseni, 1917. »V 'Margareti' je postavil spomenik neki študentovski ljubezni, in sicer ljubezni z isto poljansko deklico, ki jo je opisal v poznih letih kot Meto v 'Cvetju v jeseni'. Kakor mi je dr. Tavčar sam pripovedoval, je to kmetiško dekle umrlo mlado na jetiki. Imena njenega mi ni povedal.« Literarni zgodovinarji so to »poljansko deklico« seveda kmalu identificirali. To je bila pisateljeva sestrična Nežka Perko, Povlkova iz Poljan.

Nežka Perko je bila hči Mihe Perka, brata Tavčarjeve matere. Rodila se je 21. januarja 1847, v isti hiši kot Tavčarjeva mati Neža. Od Kosma na griču do Povlkovih na drugi strani Ločilnice ni daleč. Omenili smo, da sta bila Kosmov Janez in Povlkova Nežika že v otroških letih neločljiva tovariša. Zato ni čudno, da so jima vrstniki nagajali z besedami: »Mož in žena, žlica masla, skupaj krave pasla!« Kaj – če sploh kaj – je bilo med njima pozneje, ko je Ivan v svojih dijaških in študentskih letih prihajal domov za praznike in na počitnice? O tem ne vemo nič gotovega. Da je imel Ivan Nežko rad, se je v sorodstvu vedelo še dolgo po njuni smrti. A javno o tem niso govorili. Največ sta o tem vedela Nežkina brata, živinozdravnik Andrej in poznejši poljanski nadučitelj Lovro Perko. Slednji je postal tudi zaslužni komentator bratrančevih del, a se je v svojih zapisih strogo »ogibal vseh intimnosti iz Tavčarjevega življenja«. Tako nam ostanejo le mikavna ugibanja.

Pa navedimo raje še nekaj dejstev. Nežkina usoda je bila tragična. Komaj odrasla je zbolela za jetiko in »zato ni opravljala težjih del«. Ko je brat Andrej služboval v letoviškem kraju Volosko pri Opatiji (1875-77), naj bi vsaj nekaj mesecev živela pri njem in se zdravila. A pomagalo ji očitno ni; umrla je 28. oktobra 1876 v Poljanah, preden je dočakala 30 let. Tudi njena fotografija kaže podobo, kakršna se je ohranila v spominu tistih, ki so jo poznali: »izredna lepotica čistega globokočutnega značaja«. »Po sliki sodeč je bila dovzetna za razumevanje in sočutje in ublažitev najbolj skelečih ran.« Tako domneva dr. Marja Boršnik. In če je bilo res tako, je utegnila biti mlademu in od življenja večkrat ranjenemu Ivanu štiri leta starejša Nežka »v tej tajni bolečini res prava zaupnica«.

»Tako se ne govori! Če se obetajo poprej dekletu zlati gradovi, če se hodi pod njeno okno in če se ji pravi vse, kar je le sladkega, da se zmede 'žival', ki sveta ne pozna, in da je zmešana vsa, tako se ne govori! Če se dekletu vzame mir in dobro ime, da ima žalostno domačijo, da zboli za smrt in da je le čudež, da še živi in lazi tod kot senca, še podoba prejšnje ni, tako se ne govori!« Ko so bile v Holekovi Nežiki natisnjene te besede, je Povlkova Nežka še živela. Pisatelj z gornjimi besedami očita mestnemu gospodu Erazmu, da je podeželskemu dekletu storil krivico, ko jo je najprej zapeljal, potem pa pustil. Pri tem pa se nam zdi, da je bilo tudi v gospodu Erazmu nekaj Ivana Tavčarja, sicer ga ob Nežkini žalostni usodi ne bi pekla vest in si ne bi sam sebi očital svojega odnosa do nje. Pisatelj je svojo neizživeto ljubezen povzdignil v literaturo, sam je živel naprej, glavna junakinja in njen stvarni model pa sta umrli.

Ko je štirideset let pozneje, na vrhuncu vojne vihre in preden je sam usodno zbolel, pisal Cvetje v jeseni, je bilo vse to že daleč za njim, pozabljeno očitno ne. Takrat je Nežka Perko še enkrat oživela – kot Meta iz Cvetja v jeseni. Pisatelja, ki ga je ob pisanju Holekove Nežike očitno pekla vest, je na starost mučila nostalgija. Ta je Nežko obudila in ji postavila najlepši možni spomenik.

Hermina Pfaeffinger

Ko prebiramo opise Tavčarjevih ljubezenskih nagnjenj do svojih mladostnih izvoljenk, se sprašujemo, kaj je pravzaprav imel z njimi. So bile to le platonične ljubezni, so morda ostale pri srečanjih s pogledi in izmenjavi prijaznih besed? Je bilo v njih tudi kaj »bolj konkretnega«? Za njegovo ljubezen do Emilije Garz je mogoče z veliko gotovostjo reči, da je segla visoko nad oblake, zemlje pa se še dotikala ni. Razmerje z Nežiko Perko je bilo morda bolj prijateljsko kot erotično. Ko je v letih 1877-80 kot odvetniški pripravnik služboval v Kranju, pa se je zapletel v ljubezenska razmerja, ki so bila bolj stvarna. Takšna, nadvse zemeljska, je bila tudi glavna od oseb, s katero jih je navezal: Hermina Pfaeffinger.

Kdo in kakšna je bila ta mlada ženska? Odgovor je poiskala neutrudna Marja Boršnik, literarna zgodovinarka. »Sodeč po fotografiji je bila Hermina blondinka mehkega, prijetnega obraza in temnih oči. Njeni starši so bili trdi švicarski Nemci, oče je služboval kot konzul menda v Bejrutu v Siriji in tudi na Dunaju, po njegovi smrti pa je mati Adela živela z družino v Trstu, od koder je prihajala kot vdova na pobudo Kugyjevih in v njihovem spremstvu sredi sedemdesetih let na počitnice v Podbrezje. Prva leta je stanovala tam v gostilni pri Frencku, ki jo je vodil gostilničar, posestnik in veletrgovec Alojz Pavlin. Ker ji je kraj zelo ugajal, si je leta 1879 kupila zemljišče in si tam naslednje leto dala zgraditi vilo (danes Britof št. 24). Imela je tri hčerke: Lucijo, Rozo in Hermino … Tavčarja je privlačevala Hermina, najstarejša, ki ni veljala samo za lepo, marveč tudi za prijazno in prikupno dekle. Vse, kar jo je poznalo, ji je dvorilo. V tistih letih je bila zelo živahna, vendar odlično vzgojena. Govorila je nemško, francosko in italijansko. Dokaz, da se je učila tudi slovensko, je spominski list iz leta 1880, kjer se je poleg dveh drugih učenk tudi ona podpisala v spomin svojemu učitelju slovenščine študentu tehnike Francu Pavlinu. Baje je bila nekaj časa v dekliškem internatu. Ko jo je Tavčar spoznal, ji je bilo šestnajst do osemnajst let. Dokler je živel v Kranju, je bil z njeno družino v stikih in tudi potem, ko se je že za stalno preselil v Ljubljano, je še zahajal v Podbrezje. Toda Hermina se je že pred letom 1886 omožila z baronom Harrasom von Harosowskym, nadutim in neprikupnim človekom, ki je bil dokaj starejši od nje; nekateri menijo, da zavoljo denarja, drugi, da zato, ker se je materi prikupil s svojim plemiškim naslovom. Leta 1889 so Pfaeffingerjevi prodali vilo Ferdinandu Schmittu iz Ljubljane. Hermina je živela na graščini Aumuehl pri St. Poeltnu brez otrok. Kasneje je ohromela. Po prvi svetovni vojni so jo baje razlastili, zatekla se je k svojemu vrtnarju, kjer je tudi umrla …« - Kakšna žalostna usoda! Upamo, da je ta očarljiva dama vsaj s Tavčarjem v onih davnih gorenjskih poletjih užila kaj lepšega! Tavčar v Kranju tudi sicer ni živel meniškega življenja. Da je imel mladi koncipient pri dekletih precej sreče, potrjuje tudi diplomsko delo z naslovom Dr. Ivan Tavčar v Kranju, ki ga je v začetku petdesetih pod mentorstvom Boršnikove pripravila Marija Žagar. Tavčar kot kranjski Don Juan bi lahko bil predmet posebnega zapisa …