Razpoke v kamnu (2)

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 2. oktober 2011 / 06:00

Janiju se je vse skupaj zdelo smešno, a le do trenutka, ko je po Tiborjevem odhodu želel stopiti v sobo, kjer je ta prespal, a je ugotovil, da je zaklenjena. To je naredila mama, češ da kdo od najinih otrok ne bi kaj ''izmaknil'' iz sobe. Vsake šale je enkrat konec in take butaste obdolžitve so tudi Janiju dvignile pokrovko. Z ostrim tonom je zahteval ključ nazaj, mama mu ga je med jokom in tarnanjem dala, potem pa je stekla na telefon, poklicala Tiborja, češ da jo Jani tepe.

Marinka ves čas pripovedovanja zmajuje z glavo, ker še sama ne more verjeti, da se je znašla v tej bizarni zgodbi. Pove, da je brat zatem celo zamenjal telefonsko številko, ker ga je mama motila sredi dela, ko je bilo povsem nemogoče dvigovati telefone.

»Vsa vas je vedela, da se bo Tibor vrnil domov, in kamorkoli sem šla, so ljudje utihnili. Vedela sem, da so me opravljali, pojma pa nisem imela, kaj so govoričili. Potem pa mi le nekdo pove, da se je slišalo, da se bo moja družina morala iz hiše izseliti, ker po prihodu Tiborja v njej ne bo dovolj prostora za vse. Oblile so me solze, z možem sva v obnovo vtaknila vse prihranke, ki sva jih imela. Jani je bil zelo žalosten, ko je slišal govorice. Objel me je in mi rekel, da očitno ne gre drugače, kot da gremo na svoje. Še sreča, da je bila parcela, ki se je sicer držala dvorišča, že prej prepisana name. Bogve, kakšne blodnje je imela mama še v času, ko je bil živ oče, drugače si ne predstavljam, zakaj se je on brez pravega razloga odločil in tisti kos sveta izročil meni. Pa da ne zaidem s poti … Ko sva mami povedala, da sva se odločila za lastno hišo, jo je skoraj kap od veselja. Objemala me je in plesala po hiši, celo na to je pristala, da bo pazila na malčico, če si poiščem službo. Čez zimo sva z Janijem urejala papirje in spomladi sva, prej, preden so požegnali gradbeno dovoljenje, zasadila prvo lopato. Sosedje so se temu čudili in vsak, ki me je srečal, me je spraševal, kje imam pamet. Vedeli so namreč, da mama pri prenovi stare hiše ni ničesar prispevala. Toda z Janijem sva bila trmasta, družinski mir nama je bil pomembnejši od vsega drugega,« se spominja Marinka. Potem pa doda, da se sedaj, ko jo pripoveduje na glas, vsa zgodba sliši povsem drugače.

Zmeraj, ko je Tibor prišel na obisk, je bilo tako, kot bi se pripeljal sam kralj. Marinka je dobila delo v vrtcu, zato ni imela časa, da bi kaj napekla, skuhala kaj posebnega. Dela se je zato lotila mama, žal pa ni bila več tako spretna kot nekoč in se je ponesreči polila s kropom.

»Prosim, ne smejte se, vendar je kar žarela, ko je Tibor ukazal, da jo pripeljejo v bolnišnico, kjer je delal. Kako je bila srečna! Ko je ugotovila, da sin ne bo mogel biti pri njej 24 ur na dan, se je v hipu spremenila. Začela je izsiljevati, nekoč si je celo sama izpulila infuzijo in potem kričala, da bo umrla, da so ga v paniki iskali po celi bolnišnici. Ko sva jo obiskali z malčico, je komaj kaj hotela govoriti, ker se je tako ''slabo počutila''. Zato sva ostali le kratek čas, ne bodi vrag, pozneje me je zatožila Tiborju, da sem se le toliko oglasila, da bi se prepričala, koliko dni življenja ji še lahko pripišem. Še dobro, da se je vsaj Jani vdal v usodo, kar je pomenilo, da se je zavedal, da ne bo nikoli bolje, kvečjemu bo slabše. Obema se je oddahnilo, ko so me v vrtcu sprejeli za nedoločen čas, saj sem lahko vzela kredit, obema se je zelo mudilo, da bi se čim prej vselila na svoje. Čez zimo se je Jani dodatno izobraževal, saj so ga zelo pritegnile starejše hiše, odločil se je, da se bo specializiral za njihovo obnovo. Mamo so, na njeno željo, domov pripeljali na invalidskem vozičku, ker pa je bila zdrava in se je povsem dobro počutila, drugega ni počela, kot sitnarila in vsakega, ki ji je prečkal pot, obtoževala, da jo bo okradel in ji pobral tisto, kar hrani za sina. Veselila se je dne, ko se bomo odselili na svoje, kajti Tibor si je v tistem času našel drugo žensko, ki bi ji bilo čisto prav, če bi se lahko čez konec tedna umaknila na kmete. Pa da bi ji tam, seveda, nekdo stregel in nosil k riti. Hehe, saj je bilo prav zabavno, še meni, ko sem bolj resna oseba. Sedeli smo za mizo, pri kosilu in ona kar čaka, da bi jaz vstala in ji postregla. Imela sem polne roke dela z otroki, nalezli so se nekega virusa in bili so sitni kot že dolgo ne. Ko je tudi mama opazila, da ne nameravam postreči Tiborjevi sopotnici, je povzdignila glas, češ zmigaj se, gospa čaka. Ne morem, saj vidite, da imam polne roke dela, jima odgovorim in se vnovič posvetim malčici. Gospa je vihravo vstala in potem kar nekaj časa ropotala s priborom ob štedilniku. Ko sta s Tiborjem odšla, se je mami povsem utrgalo, začela je kričati name, češ da se kaj takega nikoli več ne ponovi, da me bo razdedinila, če bom nesramna, postavila na cesto, da zaradi nje lahko spimo pod milim nebom. Na srečo jo je slišal Jani, ter ji odločno povedal, da takrat, ko se bo to zgodilo, bo v hiši podrl vse, kar je naredil, pa da bomo tudi s seboj odnesli vse, kar smo kupili. Mama se je umirila in spravljivo dejala, da ni ''nič hudega mislila''. Pa da nas ima rada bolj, kot si mislimo.«

(Se nadaljuje)