Sporočilo za starše šolarjev (1)

Sedaj, ko ste že zajeli sapo in spravili otroke v hram učenosti, bi vam rada povedala nekaj lepega. Lahko smo ponosni, da hodijo naši otroci v šolo. Ker to pomeni, da so zrasli in dozoreli. Kot starši smo poskrbeli za njihov razvoj, jih naučili veliko spretnosti, jim stali ob strani, ko je bilo težko, in skupaj smo prišli do prvega, drugega, tretjega … razreda. To ni kar tako. Vprašajte tiste starše, katerih otroci ne bodo nikdar prestopili šolskega praga. Vsakič, ko vidijo druge otroke, kako tečejo s torbami na rami, jim bolečina stisne srce. Čeprav so njihovi otroci v drugih, dobrih programih, bi dali vse za to, da bi tudi njihovi otroci imeli domačo nalogo. Pa je nimajo, ker je življenje naredilo drugače. Spomnimo se tega, ko bomo tarnali nad šolskimi obveznostmi. Naj nam otrokove sposobnosti in njegovo zdravje ne bodo nekaj navadnega. To je darilo, ki ga ne dobi vsak. Lahko smo tudi hvaležni, da otroci obiskujejo šolo. V šoli jih nahranijo, poskrbijo, da se razgibajo, in jih učijo. Pogosto tudi vzgajajo namesto nas. Umivajo zobe in zobne asistentke poskrbijo, da to delajo pravilno. Med poukom obiskujejo šolske zobozdravnice. V določeni starosti hodijo na sistematske preglede. Otroci imajo varstvo pred poukom in po njem. Šolski prevozi so urejeni, nevarni cestni odseki se urejajo prav zaradi otrok. V šolo prihajajo vsi ponudniki dodatnega znanja. Lahko se učijo francosko, igrajo saksofon ali plavajo. Šolska ponudba je mnogo širša, kot je bila v preteklosti. Mogoče nam je vse to postalo preveč samoumevno. In zato malce odveč. Vidimo samo to, kako težke torbe imajo otroci. Pozabimo pa, da imajo v šoli predale, kjer lahko spravijo svoje stvari. Vidimo samo to, koliko imajo domače naloge, spregledamo pa dejstvo, da poleg tega obiskujejo še kup dejavnosti. Včasih bolj zaradi nas kot zaradi sebe. Pritožujemo se nad šolsko prehrano, nad učiteljicami, nad polnim parkiriščem in nad dragimi delovnimi zvezki. Kaj bi sploh radi? Zakaj smo postali tako zelo nezadovoljni? Ko bi lahko, bi nas prestavila za kakšen dan v drug čas ali samo v drugo državo. Potem bi mogoče le znali videti, kaj imamo. In reči – hvala.