Četrt stoletja?

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / petek, 21. november 2014 / 12:28

Je res že četrt stoletja od padca Berlinskega zidu in od ustanovitve Demosa? Res: 9. novembra 1989 je začel padati zid, ki je bil najvidnejši simbol razdelitve sveta na dva bloka; 4. decembra istega leta je bila v Ljubljani ustanovljena Demokratična opozicija Slovenije – bolj znana po kartici Demos – predvolilna koalicija Slovenske demokratične zveze (SDZ), Slovenskih krščanskih demokratov (SKD), Socialdemokratske stranke Slovenije (SDSS) in Slovenske kmečke zveze (SKZ, poznejše SLS). Pred aprilskimi volitvami leta 1990 so se ustanovnim strankam pridružili še Zeleni Slovenije, pa Liberalna stranka in Sivi panterji. In ta koalicija je na volitvah 8. aprila 1990 zmagala, dobila je 54,8 odstotka glasov. Nove stranke so tako premagale tiste, ki so nastale iz političnih organizacij prejšnjega sistema in so šle na volitve vsaka zase. Pa se spomnimo še teh: Zveza komunistov Slovenije — Stranka demokratične prenove (ZKS-SDP), ki je januarja 1990 izstopila iz Zveze komunistov Jugoslavije (ZKJ), je na volitvah dobila 17 odstotkov glasov; Liberalno-demokratska stranka (prej ZSMS, Zveza socialistične mladine Slovenije) 15 odstotkov; Socialistična stranka Slovenije (prej SZDL, Socialistična zveza delovnega ljudstva) 5 odstotkov …

Zmaga Demosa oziroma dogajanje, ki je potekalo pred njo in po njej, je bila takrat nekaj prelomnega, za nas je imela seveda še večji pomen, kot ga je imel medijsko globalno odmevni padec zidu; tudi tega so spremljale velike tektonske spremembe na evropski in planetarni ravni. Na prvi pogled se mnogim zdi, da je šlo za dve ločeni dogajanji, a po mojem sta bili globinsko povezani bolj, kot se nam je zdelo takrat. Denimo, da zid ne bi padel oziroma da ne bi prišlo do odjuge v odnosih med Zahodom in Vzhodom, ki jo je na hladnejši strani železne zavese poosebljal Mihail Gorbačov – v tem primeru tudi demokratične spremembe pri nas ne bi bile mogoče oziroma bi potekale veliko počasneje in manj radikalno. Ko je nedavno (2. novembra) v Moskvi umrl general Veljko Kadijević, takratni jugoslovanski minister za obrambo, so v spominskih odzivih omenjali tudi dejstvo, kako je šel v tistih letih tajno v Moskvo k maršalu Dmitriju T. Jazovu, takratnemu sovjetskemu ministru za obrambo – z vprašanjem, ali bi Sovjetska zveza in Rdeča armada podprli JLA, če bi ta izvedla državni udar in tako zaustavila demokratične spremembe v Sloveniji, na Hrvaškem in v BiH. Jazov naj bi bil za, Gorbačov proti. Kakorkoli že: odgovor je bil negativen, sovjetsko vodstvo se je že pred tem odločilo, da izstopi iz tekme z ZDA in Zahodom, ki je ni moglo več dobiti. In šele ta odločitev je omogočila vse tiste globoke spremembe, tako padec zidu kot prve svobodne volitve pri nas. Nosilci sprememb pri nas so bili novi ljudje in nove stranke, a njihova prizadevanja ne bi mogla uspeti, če jih ne bi omogočile spremenjene razmere na evropski in globalni ravni.

Po časovni distanci od tistih prelomnih let, ki zdaj znaša že četrt stoletja, je vse bolj očitno še eno dejstvo: da se je osamosvojitveni naboj, ki je spremembe omogočil, zdaj že precej iztrošil. Očitno je, da ne učinkuje več. Današnjih težav ni mogoče reševati z navdihovanjem pri takratnih, ampak morajo novi ljudje poiskati nove rešitve. To je moje skromno mnenje, ki sicer ne želi zmanjšati veličine Demosa in njegovih prizadevanj. Z imenom Demos označujemo veliko reč, ki pa je zdaj že zgodovina. Soočeni smo z novimi problemi, a žal se zdi, da rešitev (še) ne poznamo. Jih sploh iščemo?