Majhni in veliki

Besedilo: Miroslav Braco Cvjetičanin
Kategorija: Nasveti / sreda, 21. september 2011 / 06:00

Evropsko prvenstvo v košarki je med nami, navdušenimi navijači, spet sprožilo neskončno kopico vprašanj, ki smo jih v glavnem reševali ob šankih in velikih ekranih v senci gostinskih vrtov. Ta običaj, to šankovsko navijanje mi je postalo kar všeč, čeprav sem na začetku bil nekoliko nepotrpežljiv do tistih, ki so pretiravali v evforiji kot navijanju in ne spodbujanju kot se spodobi za ljudi, ki imajo nekaj ali nekoga radi.

Makedonija kot prvo presenečenje prvenstva ima manj prebivalcev kot ima Rusija mest. Makedonija ima manj košarkarskih igrišč kot ima Rusija košarkarskih klubov … in še kup primerjav med košarkarsko geografsko majhnostjo tako majhne sončne dežele, kot je makedonska, in pravzaprav vsem drugim v Evropi. Teh primerjav sem že sit in zato sem se spomnil vprašanja, ki mi ga je ne dolgo nazaj posmehljivo postavil prijatelj iz Srbije: Kako se počuti človek, ki živi v državi, ki ne bo nikoli svetovni prvak? Seveda je bilo mišljeno samo v »pravih moških« športih, kot so nogomet, košarka, vaterpolo, rokomet in seveda tenis. Potem ko sem mu odgovoril, da imamo smučarko svetovno prvakinjo in metalca kladiva je seveda planil v huronski smeh, češ kakšna je to država, ki se ponaša z uspehom smučarke in metalca kladiva? Je to šport ali samo zabava dveh posameznikov, ki nista uspela v »konkretnih« športih? Potem si seveda nisem upal omenjati kanujev in vesel in dvojcev takih in drugačnih ter tistih, ki se zvirajo po telovadnih orodjih ali streljajo s puškami, kegljajo, balinajo in … Uh, je bil globok vdih in potem še izdih. Ker sem politično neopredeljen, sem se takoj spomnil ravno na tiste, ki so nas spravili v majhne okvirje, ki so nas iz hiše spravili v garsonjerico, ki so me prisilili iskati izgovore, da smo premajhni, da bi lahko bili dobri. Trde glave izza šanka imajo k sreči vedno bolj trhle nogice, zato smo se morali kmalu usesti, da bi analizirali našo in v tem primeru makedonsko majhnost. Moja priljubljena debata ima naslov: Kaj bi jim delali, če bi bili še vedno Jugoslavija? To je tako zaostalo in trapasto vprašanje, da se ga politiki najraje izognejo, če je le možno. Pa vendar: kaj ima majhen človek od majhne države, če nima dobrega športa? Preusmeriti se mora na športe, primerne posmehu tistih velikih? Naj bom ponosen, če je Slovenec najboljši v metu kladiva in Slovenka v vijuganju med količki po snegu? Zakaj pa ne? Ampak mi bi radi bili dobri v košarki, nogometu, vaterpolu … Sanje? Niti ne. Globalizacija športa, kapitalizem in ukinitev socializma v največjih svetovnih športnih silah so pripeljali do točke, ko je vse možno. Danes je možno tudi to, da Makedonija v košarki premaga Rusijo, tako kot jo je Slovenija v nogometu. Možno je celo to, da Finska premaga Hrvaško v košarki, in možno je celo to, da je Hrvat najboljši smučar na svetu in Srb najboljši tenisač. Možno je celo to, da sta kar dva Luksemburžana najboljša kolesarja na svetu. Luksemburg se da prekolesariti na zadnjem kolesu po dolgem in počez.

Danes so debate o velikosti in majhnosti v športu brezpredmetne. Odkar so športniki samostojni podjetniki, ni več geografskih izgovorov. Odkar imamo informacije na dlani in svet na ekranu, ni več izgovorov, da nečesa ne znamo ali ne zmoremo. Škoda je edino ta, da se zdaj, ko vsakdo vsakogar lahko premaga, vse manj mladih ljudi odloča za šport. Zdaj, ko prihaja čas, da bi mogoče celo najmanjši lahko najvišje skakali v košarki, pa ni zanimanja za ta šport. Kako vem, da ni zanimanja? Še tekme za tretje mesto evropskega prvenstva, katerega smo hoteli zmagati, televizija ne prenaša. Vsaj na nacionalnem programu ne, kaj šele, da bi štel tiste, ki radi mečejo na koš … Kdaj ste nazadnje videli zasedeno košarkarsko igrišče za vašo šolo? Še ne dolgo tega smo se tepli za vsak prost koš … Mogoče so zaradi tega danes tako dobri. Kaj pa bo čez nekaj let?