Zahvala motoristu
V začetku avgusta sem se kopala na Bledu v Mlinem. Ob zidu Titove vile sem postavila ležalko in nahrbtnik, ki sem ga pokrila z garderobo. Veselo sem skočila v vodo.Bil je prekrasen dan, voda pa tudi. Kopalcev je bilo bolj malo in sem bila sama na tistem hribčku. Nenadoma iz vode zagledam osebo, ki sedi čudno blizu mojega nahrbtnika. Vznemirila sem se in pohitela iz vode. Oseba je počasi odhajala … pogled je segel do nahrbtnika - vse je bilo ravno. Takoj sem ugotovila, da ta oseba nosi moj nahrbtnik. Nisem je ujela, ker je za zidom vile imela kolo in se hitro odpeljala. Tekla sem za njo po potki mimo vile proti Pristavi in ustavljala avtomobile. Nihče ni ustavil. Takrat se pripelje motorist. S sklenjenimi rokami sem ga prosila, naj mi ustavi. Hitro sem opisala situacijo in ga prosila, naj jo dohiti, ker je edini kolesar, ki vozi zdaj proti Zaki. Odpeljal se je in se vrnil brez nahrbtnika, ker je dekle dejalo, da je njen. Tako ji ga ni mogel vzeti. Ni res, sem vpila, prosim, prosim, pojdite še enkrat. In je šel. Koprnela sem ob cesti in mislila, saj se meni to ne dogaja. V njem imam denarnico z dokumenti, telefon, avtomobilske ključe … Groza. Tedaj se je motorist vrnil z nahrbtnikom. Vrgla ga je za cesto, vzela iz denarnice 70 evrov, več časa ni imela. Ko jo je še enkrat dohitel, je priznala, da ga je res vzela, vendar v njem ni bilo ničesar, zato ga je zavrgla. Bila sem pretresena in presrečna, saj je bil konec relativno dober. Zahvaljevala sem se mu, ga vprašala po imenu, pa mi v šoku nič ni ostalo v spominu. Le to, da je iz Radovljice in se mu zelo mudi v Bohinj. Morda v službo?
Boste verjeli, da sem ga iskala na Policiji v Radovljici. Morda bodo poznali moškega do 35 let, z dobrim močnim motorjem, oblečenega, kot so vsi motoristi s čelado in lepimi očmi, jaz pa ne vem imena, priimka niti registrske številke motorja. Iskreno smo se vsi skupaj nasmejali. Saj sem vedela, da bo tako, pa vendar … Sem se šla pa zahvalit na Brezje in prosit, da bi bil varen na cesti.
Zakaj vam to pišem. Dogodek ni običajen. Verjetno ga je omenil sorodnikom in prijateljem. Mogoče bo kdo od njih prebral to pismo in ga opozoril, da sem mu neskončno hvaležna in se mu po tej poti še enkrat zahvaljujem.
Marija