Odločili bomo o prihodnosti

Po obisku nemške kanclerke Angele Merkel bi moralo biti večjemu delu javnosti jasno, da je prihodnost Evropske unije, tudi celotne Evrope, Zvezne Republike Nemčije in Slovenije, le v poglabljanju Evropske unije, utrjevanju in spoštovanju pravil evro-območja. Več Evrope je edina varna pot naprej, ki zažene gospodarstva, prinese več pozitivnega duha in razvojne ambicije v praviloma nezadovoljne javnosti. Evro je prepoznaven simbol politične vizije, gospodarske uspešnosti in ambicioznosti EU in tudi širše Evrope. Na projektu evro se Evropska unija dokaže ali pa pade.

Zaradi globoko zasidranega občutka v nemški javnosti, ki smo ga poznali tudi v Sloveniji v času umiranja Jugoslavije, da njihovo gospodarstvo financira "pol Evrope" in rešuje vsa zavožena sredozemska gospodarstva, se kanclerka še naprej in na videz odločno upira evropskim obveznicam. Ne bo ji uspelo. Poskus blokade ne pomaga, ne na dolgi in ne na kratki rok, ne njej ne Nemčiji in ne CDU in CSU. Evro-obveznice niso več vprašljive. Vprašanje, ki ostaja, je, kdaj bomo evro-obveznice uvedli in začeli izdajati, ne pa, ali jih bomo imeli ali ne! Žal ZRN znova zamuja in zaostaja, kot pred časom, ko smo z grško krizo zaradi obotavljanja kanclerke že zamujali in izgubili dragocenega pol leta. Razumljiva kritika Merklove s strani Helmuta Kohla, ki je na videz klofuta, je prej vzpodbuda, naj se že zgane, odloči in pritisne na ročico za plin, da bo v nemški motor brizgnila gospodarsko in politično močnejšo mešanico goriva.

Angela Merkel ni bila tu le zato, da nas vzpodbudi in kaj pove, ampak, da ji tudi mi kaj pomembnega povemo, jo podpremo in vzpodbudimo. Čeprav ima Nemčija kar 41-krat več prebivalcev, pa kot država in gospodarstvo tudi mi sooblikujemo njihovo javno mnenje. Tudi njej in njim veliko pomenijo in pomagajo sporočila drugih članic, ki želijo naprej in navzgor.

Zamuja tudi predsednik evropske komisije Barroso. Naloga evropske komisije ni, da nam pripoveduje, kaj (še) ni mogoče, ampak, da kaj pripravi, ponudi, promovira, najde rešitve in tudi "stori". Zdi se, da komisarke in komisarji že dolgo vedo, kaj bi komisija morala storiti. Problemi so v "glavah vodilnih". Če prvi človek nima političnega poguma, volje in potrebne vztrajnosti, zaostaja celotna institucija in s tem cel kontinent. Med evropskimi politiki, državniki in vizionarji je pomembna razlika v sposobnosti spreminjanja razmer. Prvih je veliko, drugi so redki, zadnjih pa kronično primanjkuje.

Tudi pri nas je tako kot v Evropi, veliko ljudi je nezadovoljnih z razmerami, s pomanjkanjem pozitivnih napovedi in splošnim občutkom, da se razmere po krizi (še) ne izboljšujejo. Ljudje krivijo lastne vlade in države članice EU, ki jih prepoznavajo kot gospodarsko manj uspešne. Eni mislijo, da so rešitev predčasne volitve, številni pa se s tem ne strinjajo, ker menijo, da brez ustreznih alternativ ni možnosti izbire. Sam menim, da volitve kot razočaranje ali kaznovanje niso pot v politični mir. Izbrati moramo boljše, sposobnejše, bolj zaupanja vredne ... Tudi za vlado velja, da le lepotne operacije ne pomagajo več. Išče se bodoča "glava". Da bi jo našli, sta za vladajočo stranko in vse volivce potreben čas za alternative, premislek in pogum. Trenutna prenova vlade je korak in pot v politični razmislek. Sledila bo predčasna dolgoročna volilna odločitev.