Zlati časi preddvorskega rokometa

Klemen Arh iz Mač pri Preddvoru je oktobra lani z nalogo o zgodovini rokometa v Preddvoru magistriral na fakulteti za šport. Preddvorski rokometni veterani, ki vsako leto priredijo srečanje rokometnih generacij, pa so ga nagovorili, da svoje delo izda v knjižici.

Preddvor – Ker je bila to pripravljena financirati tudi občina, je knjižica izšla ravno v času, ko je bilo letos spomladi ponovno srečanje generacij. In minilo je ravno petdeset let, odkar se je v Preddvoru s prihodom profesorja športne vzgoje Jožeta Cudermana pojavil rokomet. Leto dni zatem je v preddvorsko šolo prišel še Božo Crijevič (Jože je treniral moško, Božo pa žensko ekipo, slednji je tudi igral v moški ekipi) in skupaj sta za rokometo igro navdušila toliko mladine, da so leta 1970 ustanovili Rokometni klub Preddvor. Tudi Klemen Arh je že kot šolar začel igrati rokomet. »To je bil v Preddvoru šport številka ena in sploh ni bilo vprašanja, s čim se bo ukvarjal vsak športu predani domačin,« pove Klemen, ki je po zatonu rokometa v Preddvoru igral v Cerkljah, zdaj pa se s to športno igro ukvarja kot trener preddvorskih osnovnošolcev. Tekmovalnega rokometa, kakršen je Preddvor poznal do leta 1990 (pri ženskah) in do leta 2001 (pri moških), danes ni več. Veteranska ekipa še igra na turnirjih, obstaja mini rokomet pod Klemenovim trenerskim vodstvom, živo je tudi srečanje generacij. In v spomin na preddvorski rokomet še vedno obstaja tudi rokometno društvo pod vodstvom Lojzeta Grašiča. Zakonitosti rokometne igre so se spremenile, rokomet se ne igra več na prostem, ampak v dvoranah, teh pogojev pa v Preddvoru ni.

Najbolj fascinantno obdobje ženskega rokometa v Preddvoru je bilo v začetku osemdesetih let, ko so dekleta igrala v drugi zvezni ligi, moški pa so bili najuspešnejši na prehodu v devetdeseta leta, ko so igrali v drugi slovenski, ob osamosvojitvi pa v prvi slovenski ligi. Tudi mlajše selekcije so bile uspešne, pionirji so bili leta 1972 državni prvaki, pionirke pa leta 1976. In preddvorski rokomet ima tudi olimpijsko medaljo. Leta 1984 jo je iz Los Angelesa prinesla Alenka Cuderman, ki je kot edina Slovenka takrat nastopila za jugoslovansko reprezentanco. »To je bila prva ženska zlata olimpijska kolajna za Slovenijo, naslednjo je osvojila šele Tina Maze,« zatrdi Klemen Arh. Poleg Alenke Cuderman in obeh že omenjenih začetnikov preddvorskega rokometa iz leta 1967 Klemen navaja še nekatere legende. Med rokometašicami so bile še Veronika Markun, Jolanda Vreček in Ana Karničar, med moškimi Silvo Vidic, Marjan Arnež, kot mladinca sta v Preddvoru gostovala uspešna Tržičana David Špiler in Peter Pucelj, med začetniki rokometa Klemen omenja tudi Bojana Mehleta, med znanimi osebami pa igralca Kondija Pižorna in jezerskega župana Jurija Rebolja.

Klemen se je za magistrsko nalogo poglobil v arhive Rokometne zveze Slovenije, prihajal je tudi v arhiv Gorenjskega glasa in iz časopisnih pričevanj sestavljal zgodo o zlatih letih preddvorskega rokometa. Pri tem so mu s fotografijami in ustnimi pričevanji veliko pomagali tudi nekdanji igralci. Dragocen vir so predstavljali tudi bilteni, ki so jih izdajali v preteklosti. Poleg dejstev, ki jih je zapisal z namenom, da bo delovanje Rokometnega kluba Preddvor dokumentirano in zbrano na enem mestu, je nabral tudi veliko drobnih zanimivosti in anekdot. Na eni od tekem je bila tako gosta megla, da se ni videlo čez igrišče. Pri igri jih ni oviral niti sneg. Nekoč so preddvorski rokometaši v Tržiču zmagali z rezultatom 20:0, nekoč pa nekje z zelo nizkim rezultatom 8:7. Silvo Vidic je na eni od tekem dal kar 26 golov. Zanimivi so tudi spomini s krstov, ki so jih izvajali na pripravah, ali pa zbiranje denarja za klub. Pogozdovali so, belili v blokih, obirali sadje. V osemdesetih letih so si za ta namen omislili športno-zabavno prireditev Veseli Kalimero. Nepozabne so bile razburljive tekme Križnarjevega memoriala (v spomin na igralca Jožeta Križnarja), ki so se vrstile dvajset let, sedaj jih ne nadomestilo srečanje generacij.