Oče, mati in otrok. Ah ja. (3)

Besedilo: Damjana Šmid
Kategorija: GG Plus / petek, 2. september 2011 / 06:00

Seveda je naravno in za nas normalno, da ima otrok očeta in mater. In vsak ju tudi ima. Družina pa je nekaj drugega in otroci rastejo v različno sestavljenih družinah. Za nekatere skrbijo stari starši, za druge mame in babice, za tretje samo očetje. So otroci, ki svojih staršev nikoli ne vidijo ali jih vidijo bolj poredko in zanje skrbijo zaposleni v zavodih in drugih ustanovah. So otroci, ki jih vzgajajo rejniki. In so otroci, za katere bosta skrbela dva moška ali dve ženski. In kaj potem? Izjeme so povsod. Čeprav se nam upira ta misel, da je to nekaj proti naravi, in čeprav se trudimo, da bi bil ta svet zelo urejen in narejen po naših merilih. Pa ne štejejo samo naša merila in prav je, da gremo s spremembami naprej. Kako strašljiva je bila nekoč misel, da bi bile ženske enakopravne moškim. Nekatere to še danes moti. In kako grdo je dejstvo o obrezovanju malih deklic, ki jim spolovila pohabijo za vse življenje. Veliko grdega smo si izmislili ljudje, v imenu vseh mogočih bogov, narave, zakonov, večinoma v imenu tistega, kar podreja in dela iz nas ovce. Zakaj nas tako straši drugačnost? Kakšna škoda se bo zgodila meni in mojim otrokom, če bodo sobivali z drugačnimi? Bodo zato slabši? Ah ja, ko bi vi vedeli, koliko panike se zgodi med starši že, če je v vrtec med njihove »normalne« otroke vključen otrok, ki ima posebne potrebe. Mnogi so prepričani, da je »normalen« razvoj ob »nenormalnih« moten in škodljiv. Zakaj bi nas skrbelo, če damo od sebe najboljše? Potem vendar ne more vsaka sapica podreti naših močnih temeljev, kajne. Navadimo se že, da imajo ljudje različne potrebe in želje. Težko je določati normalnost ob vsakotedenskih novicah o družinskih tragedijah. Bolj nas bi moralo skrbeti, kaj se dogaja s posameznikom v tej družbi, da tako pogosto posega po svojem življenju in življenjih svojih bližnjih. Tudi pravica do življenja je osnovna pravica.