Umetnik o umetnosti

Med kupovanjem potrebščin za tretji razred osnovne šole sem v knjigarni na polici opazil knjigo z naslovom To noč sem jo videl. Drago Jančar je prejel za ta roman nagrado kresnik. Kupil sem jo. Pač rad berem Jančarja, in ker ne piše romanov po tekočem traku, se spodobi prebrati vse, kar je napisano z njegovim podpisom. Jasno, da gre za dober roman, zato sem bil vesel, da sem zapravljenih 27 evrov prebral v rekordnem času. Kaj mi je ostalo v spominu iz vsebine, pa niti ni tako pomembno za nikogar drugega kot le zame - knjigo vam vsekakor priporočam v branje. Ampak, avtor je dobil za to delo nagrado. Potem sem začel premišljevati, ali so mogoče tudi romanopisci tekmovalni ljudje? Kako oni merijo svoj uspeh? Ali se ga da izmeriti in ali jim je sploh mar? Verjetno jim je, ker sicer ne bi napisali dobrega romana niti ta roman ne bi bil natisnjen, izdan; in če bi že bil izdan, če bi ne bil dober, ga ljudje ne bi brali. Kdo pa zdaj sploh še bere romane? Koga briga, koga in kje je Jančar videl tisto noč? Ker izhajam iz »tekmovalnega« življenja, sem toliko bolj pozoren na tekme drugih. Seveda v drugačnih in drugih »disciplinah«, ampak sem pozoren. Jaz imam postavljeno normo. Torej sem tekmovalec. Če je ne dosežem, ne dobim nagrade ali pač dobim le del nagrade. Govorim o plači. V prostem času pa tekmujem na kolesu. Če ne pridem pred vsemi v cilj, sem poraženec. Če ne pridem na Krvavec v 45 minutah, sem poražen. Torej, če Jančar ne napiše dobre knjige, romana, se ta ne bo bral in bo pisatelj poražen. Zmaga takrat, ko dobi založnika, in izgubi, če ga ne berejo. Ampak ne morem si predstavljati Jančarja kot tekmovalca. Vendar je. Toda on dela nekaj, kar bo prodal, in bolje ko bo naredil, več bo prodal in več denarja bo imel. Komerciala? Ekonomija? Trgovina? Obrtništvo? Na vse odgovorimo z da, potem pa bo nekdo dejal, da je to pravzaprav umetnost. Glej, glej. Umetnost? Umetnost je po navadi opredeljena kot skupek vseh dejavnosti človeka, ki niso neposredno povezane s preživetjem in razmnoževanjem in jih ne opredelimo kot znanost. Taka je definicija umetnosti. Torej Drago Jančar ni umetnik, ker piše zato, da bo nekaj zaslužil, in seveda je pisatelj, obrtnik in nič drugega. Jaz ob vikendih vozim kolo, dirkam s kolesom na dirkah; to počnem zato, ker v tem uživam in se s tem ne preživljam oziroma ni povezano z mojim preživetjem. Za preživetje pač hodim v službo in tekmujem z normo. Jasno, da sem večkrat poražen, ampak … Torej, jaz sem umetnik. Drago Jančar pa ni umetnik. Tako. Zdaj sem miren, če me kdo vpraša, kaj v bistvu sem. Sem komercialist in sem umetnik. Jaz pa sem vedno čutil nekakšno praznino v sebi. Zaman!

Vse, kar ste prebrali, si morate jasno zapomniti kot nekakšno šalo, česar ste iz mojega pisanja verjetno že vajeni. Spisal sem zato, ker sem pred kratkim prebral roman, ki ga je napisal Tim Krabbe, Nizozemec. Že v prvem odstavku sem prebral o veličini kolesarstva. Šokirala ga je praznina življenj ljudi, ki ne tekmujejo ...