Gasilska zastava na Sajami

Besedilo: Suzana P. Kovačič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 29. avgust 2011 / 06:00

Prva odprava poklicnih gasilcev Slovenije na 6542 metrov visoko goro Sajama v Boliviji. "V Južni Ameriki sem bil že večkrat, lepe gore so. V primerjavi s Himalajo, kjer sem tudi že plezal, je bilo tudi bistveno ceneje in primerneje za našo tričlansko odpravo," je povedal vodja odprave Milan Potočnik.

Marko Levičar, Alan Povše in vodja odprave Milan Potočnik so drugega julija letos odpotovali v Južno Ameriko s ciljem osvojiti Sajamo, ki je s svojimi 6542 metri najvišji vrh Bolivije in med višjimi vrhovi Južne Amerike. »Leteli smo z Dunaja s prestopom v Madridu, od tam pa skoraj trinajst ur do Santiaga in še štiri ure do La Paza. La Paz je poleg Lhase v Tibetu najvišje ležeče glavno mesto na svetu na okoli štiri tisoč metrih nadmorske višine. V mestu smo ostali dva dni, to je bil že del aklimatizacije. Pred nami je bilo še tristo kilometrov vožnje proti čilski meji do Sajame; to ime združuje nacionalni park, goro in vas pod goro,« je pripovedoval Milan Potočnik, doma iz Selške doline, sicer poklicni gasilec v Gasilski brigadi Ljubljana in inštruktor v Izobraževalnem centru za zaščito in reševanje na Igu. Marko Levičar je gasilec v Poklicni gasilski enoti Krško, Alan Povše pa je gasilec v Termoelektrarni Trbovlje. Član odprave bi moral biti tudi kranjski poklicni gasilec Filip Vodnik, a se je tik pred odhodom poškodoval.

Vrh za nogometni igrišči

»Izgledi, da bomo osvojili vrh Sajame, so bili sprva slabi zaradi slabega vremena. Močan veter je grozil, da nam bo v bazi na 5700 metrih raztrgal šotor.

Tak mraz je bil, da zunaj tudi plin ni več gorel … Ponoči je bilo krepko pod minus dvajset. Devetega julija ob pol dveh ponoči pa, kot da bi odrezal; veter je nehal pihati, ob treh smo vstali, petnajst do štirih smo krenili proti vrhu najprej po strmem snežnem kuloarju, zatem po izpostavljenem skalnem grebenu, še po ledeni in precej strmi planki in ga osvojili ob pol devetih dopoldne. Na vrhu, na katerem smo stali vsi trije, pa je prostora za kar nogometni igrišči. Še isti dan smo se vrnili v bazo in v vas,« je razložil Potočnik in dodal, da višinskih zdravstvenih težav niso imeli.

Preživetje odvisno od lam

Sajama je vas s približno 80 prebivalci. »Hiše so nizke, polovica jih je zidana še iz blatnih zidakov. V vasi sta gostilni, uprava narodnega parka, šola. Okrog je ravnina, ki se na višini okrog 4000 metrov nadmorske višine vleče do La Paza. Uspeva le bodičasta trava, ki je hrana lamam. Preživetje prebivalcev je odvisno od lam; njihovo meso, volna, kar imajo viška, pa prodajo. V vasi je elektrika, celo internet kotiček so pripeljali v vas. Za preprosto sobo smo odšteli šest evrov na noč. Nekaj malega znam špansko, ker z izjemo v La Pazu angleško ne govorijo, ampak ljudje so odprti in komunikativni. Bolivijci tudi (še) ne zaračunavajo takse za obiskovanje njihovih gora, strošek je morebiten najem nosača in osla. Računajo pa vstop v nacionalni park Sajama, trideset bolivianov, kar je približno 3,5 evra na osebo,« je dodal sogovornik.

Osvojitev 6542 metrov visoke Sajame je bil njihov glavni cilj, ker pa sta bila Marko in Alan nad tamkajšnjimi gorami tako navdušena, so namesto turizma v dolini po dvodnevnem počitku izbrali še en vrh, 6055 metrov visok Acotango. »Vrh tehnično ni zahteven, pripeljejo te do nadmorske višine 4900 metrov. V enem dnevu smo bili gor in dol,« je dejal vodja odprave.

Potem so se vrnili v La Paz. »Tam smo spoznali Slovenca Alana Lasa, ki je v La Pazu vodja hostla s 180 sobami, in nam je razkazal mesto in nas prijazno gostil,« je dejal Potočnik. Odločili so se, da bodo osvojili še vrh Huyana Potosi na 6088 metrih višine. »To je eden najbolj obleganih vrhov nad La Pazom. Tisti dan, ko smo bili gor, je bilo zagotovo še petnajst ljudi. Ob pol treh ponoči smo krenili iz koče na 5200 metrih proti vrhu, ob šestih zjutraj smo bili na vrhu še v temi in ker je Marka tako zeblo, da nas je skrbelo, da so mu pomrznili prsti, nismo počakali sončnega vzhoda, ampak smo se vrnili v dolino,« je dejal Potočnik.

Z bicikli po cesti smrti

»Edini turizem, ki smo ga doživeli, je bil spust kar 4000 višinskih metrov z gorskimi kolesi. Od 3400 do 1000 metrov višine se pelješ po makadamski cesti. Ime »cesta smrti« je dobila še v času, ko je tukaj potekal promet in je večkrat kak avtobus ali tovornjak zgrmel v globok prepad. Zgradili so novo cesto za promet, stara cesta pa je namenjena spustom z gorskimi kolesi,« je z malce kolesarskega adrenalina pripovedoval Milan Potočnik, ki že razmišlja o naslednji odpravi …