Jazz Kamp v fotografiji

Kot veleva tradicija, se Jazz Kamp vsako leto, preden Pungert zavibrira pod jazzovskimi harmonijami, začne s fotografsko razstavo utrinkov kampa iz preteklega leta. Tudi letos je bilo tako, saj so v sredo v Galeriji Pungert ob osrednjem koncertnem prostoru svoje fotografije razstavili trije kranjski fotografi Zoran Kozina, Ivan Hribernik in Gorazd Uršič, vsi bolj ali manj zvesti sopotniki kampa. Vsak je pripravil štiri fotografije, večinoma portrete, v črno-beli tehniki. »Obilica dobre glasbe in poleg uveljavljenih mojstrov jazza tudi veliko mladih, nadarjenih glasbenikov. Glasbeniki so tudi eden mojih ljubših motivov, saj poskušam med njihovim izvajanjem ujeti glasbo na njihovih obrazih,« razmišlja Gorazd Uršič, ki se s fotografiranjem ukvarja že od šolskih let, odkar pa je zakorakal v digitalno dobo, ga najbolj navdušuje reportažna in dokumentarna fotografija. Tudi Ivana Hribernika jazz privlači na več načinov. »Že od šolskih let spremljam glasbeno kariero sošolca Primoža Grašiča, obiskujem koncerte na Jazz Kampu, zadnji dve leti tudi fotografiram. Seveda bom tudi letos tu, če bo le mogoče, vsak večer,« razmišlja ljubitelj fotografiranja portretov in narave. Eden najbolj zvestih fotografskih dokumentalistov dogajanja na Pungertu je nedvomno Zoran Kozina. »Koncerti so moj priljubljeni fotografski žanr in jazz kamp je zame vsako leto nov izziv,« je povedal Kozina, sicer tudi navdušenec nad makro fotografijo.

In zakaj so za razstavo izbrali portret v črno-belo tehniki? »Portreti glasbenikov so še posebej zanimivi, ker je obraz v trenutkih ustvarjalne zamaknjenosti čisto nekaj drugega kot obraz, ki ga naredimo, ko se gremo slikat za dokumente. Prepričan sem, da barve pri mojih portretih ne bi povedale ničesar več,« meni Uršič, medtem ko Hribernik v črno-beli tehniki vidi večjo izraznost obraza, portret pa mu je bližji tudi zato, ker je glasbenik v centru pozornosti in ga ne motijo elementi iz ozadja, ki jih je tokrat v računalniški obdelavi tudi odstranil. Želi čisti portret. »Drži. Na koncertih je običajno slaba svetloba, močna rdeča in kup stvari, ki vplivajo na posnetke od mikrofonov, stojal, do raznih kablov in podobno. Pomembni pa so glasbeniki v svojem elementu,« dodaja Kozina.

Razstavo je odprl slikar Nejč Slapar, v glasbeni večer pa so nas popeljali trobentač Gregor Grašič, pianist Emil Spanyji in mlada obetavna pevka Karin Sever.