Norveška razmišljanja

Besedilo: Stane Boštjančič, SD
Kategorija: GG Plus / petek, 5. avgust 2011 / 06:00

V novinarstvu pravijo, da je čas poletnih počitnic čas kislih kumaric. Vendar je brutalni poboj, ki ga je na Norveškem izvršil desničar Anders Behring Breivik, to trditev močno omajal, če ne že kar negiral. V vsakem primeru takšna dejanja, katerih vzrok je sovraštvo do drugačnih, sili človeka k razmišljanju, kako pa je s tem v okolju, v katerem živi.

Slep in gluh je tisti, ki meni, da pri nas tega ni. Problem je v tem, da se na takšne pojave javnost ne odziva dovolj ter da se v imenu pravice do svobodnega izražanja tolerira marsikaj. Do izbrisanih je prišlo zaradi nacionalizma, ki je takratni oblasti narekoval, da je potrebno Slovenijo čim bolj očistiti vseh »južnih elementov«, ki so do takrat delali in živeli v Sloveniji ali ki so bili tukaj celo rojeni, niso pa imeli slovenskega državljanstva. Imeli pa so stalna bivališča. Kljub temu da gre za ljudi, ki nikomur niso hoteli nič, niti takrat niti danes, politika ali pa vsaj le del te še zmeraj vztraja na svojih nacionalističnih pozicijah. Dovolj pove že napis na vratih poslanske skupine SNS, kjer se vabi na ples Neslovence in to na ples s puško mitraljezom. Zato se ne čudim, da je norveški morilec Breivik v svojem manifestu posebej izpostavil Slovenijo in Slovensko nacionalno stranko, ter da je pri svojih umorih uporabil orožje, katerega funkcija je, da v najkrajšem času z njim pobiješ čim več ljudi.

Razni obritoglavci (mislim na stanje njihovega duha in ne obliko glave) s svojimi napadi na ljudi druge barve ali drugače spolno usmerjene na svoj način predstavljajo podobo Slovenije, zlasti podobo glavnega mesta. Pa ne gre za kvarjenje fizične podobe, saj še marsikaj drugega tudi kvari to podobo. Gre za to, da so ti fizični napadi številnejši in dobivajo vse bolj grobo podobo. To pomeni, da se število pristašev obritoglavske miselnosti povečuje, pri čemer del politike to miselnost izkorišča za pridobivanje volilnih glasov. Kdor spremlja delo parlamenta ali izjave posameznih politikov, ve, koliko hujskaštva, neresnic in podtikanja je v njihovih nastopih in ravno to so plodna tla za rast vseh vrst fobij, nacionalizma in sovraštva. Zato me ne čudi, da so volivci siti tovrstnega obnašanja ter da naša politika, kdor koli je že na njenem čelu, nima ugleda.

Takrat ko politika nima ugleda, civilna družba pa ne funkcionira, je čas za razcvet demagogije, populizma in fizičnega ter psihičnega obračunavanja z drugače mislečimi. Vsi vemo, do kakšnih fizičnih obračunavanj je prišlo s homoseksualci ali lezbijkami v Ljubljani. Vsi ravno tako vemo, do kakšnih neprincipialnih zapletov prihaja v zvezi z novo družinsko zakonodajo.

Primc-Novakovi (N.Si) demagogiji naseda kar precej ljudi, saj za to demagogijo stoji rimskokatoliška cerkev, ki ima zlasti v kmečkih predelih še zmeraj velik vpliv. Nič se ne bi čudil, če bi ob drugačni porazdelitvi moči v parlamentu razni Cukjatiji, Primci, Novakove, Rodeti in Žerjavi predlagali sprejem zakona, ki bi določal, da je misijonarski položaj v spolnosti edino dovoljen. Le-ta zlasti na slovenskem podeželju več stoletij spoštovani običaj, naj bi edini zagotavljal čim bolj kvalitetno reprodukcijo slovenskega naroda in torej za njegovo rešitev druge možnosti ni.

Naj na koncu rečem le še tole; če bo moj prispevek vsaj pri enem izmed bralcev povzročil razmislek o stvareh, o katerih do sedaj ni razmišljal ali pa je razmišljal drugače, je cilj mojega prispevka dosežen.