Spoštovani,
prebrala sem vaš članek Kaj se dogaja za zidovi Centra Matevža Langusa, zato sem se odločila, da vam povem še svoje mnenje. Z zdajšnjo gospo direktorico sva bili sodelavki, ko to še ni bila. Bila je najboljša pedagoginja in otroci v domu so jo imeli zelo radi in prepričana sem, da je tako še sedaj.Gospod Simon Šubic, ki je napisal ta članek, mogoče ni doumel, da ima vsak pravico, da izrazi svoje mnenje, tudi če je »psihično in fizično zaostal«. Preden ste to objavili, g. Šubic: ste mogoče videli tega otroka in se zamislili, zakaj je to naredil.
Niste! Vsak od nas reagira na negativne stvari, ki se mu dogajajo, prav tako tudi ti varovanci. Zato g. Šubic: vsaka stvar ima dve plati, samo na žalost ene strani ne znamo prebrati.
Vsakdo, ki sprejme to službo, ve, v kaj se spušča, tudi vaš anonimnež, g Šubic, je vedel, kakšna je njegova služba in kaj lahko pričakuje. Takšna oseba ne bi smela delati s takšno populacijo in prav bi bilo, da sama od sebe da odpoved, ne pa da izsiljuje.
Ta uvod je za vas najbrž čuden, vendar sem bila z njimi šestnajst let, poznam jih in vem, kako reagirajo na nekoga, ki je do njih preveč avtoritativen. Veste oni potrebujejo ljubezen, nekoga, ki jih posluša, objame ... So ljudje tako kot vi ali jaz: potrebujemo objem in nekaj pravih besed.
Težko je, vem, da je tako, tudi krožnik, ki je poletel prek moje glave, ali stol, ki je zletel po zraku v drug prostor ... ali sijaj v njegovih očeh, ko si mu zaželel dobro jutro in se nisi jezil, ker je bila soba polna urina ali blata.
G. Šubic, še to. Hotela sem že zaključiti, ampak še to: vaša žrtev je uslužbenka. Pa še tega ne veste, ali je uspešna pri svojem delu ali ne. Kaj pa starši? Ste se vprašali, kaj to pomeni za starše tega varovanca? Vsak dan se zbujajo z istim vprašanjem ... z isto bolečino že leta in leta.
Jerica Božič,
Radovljica