Tiha bremena

Besedilo: Janez Logar
Kategorija: Nasveti / petek, 20. oktober 2023 / 16:54

Tiha bremena, neporavnani računi. Vedno pridejo. Kadar kupimo blago ali storitev, plačamo. To se nam zdi samo po sebi umevno. Dobiš – daš. Preprosto in razumljivo. V odnosih je precej podobno, le da tega ne vidimo oziroma običajno nočemo videti. Tudi če nočemo videti, sistem deluje. Računi so na koncu vedno izstavljeni. Narava nam jih izstavi. Zato izstavljanje računov ni »kaznovalni mehanizem«, temveč bolj delujejo kot naravni red, ki uravnava. Ljudska modrost to potrjuje, npr.: kar seješ, to žanješ; kdor drugemu jamo koplje, sam vanjo pade; kar daješ, to dobiš. Govorimo o preprostem zakonu vzrok – posledica, zakaj – zato. Le mi si včasih zatiskamo oči, ker lastnih dejanj nočemo priznati. Vendar račun kljub temu dobimo in potiho sami trpimo. Bo že držalo, da je vsak človek svoje sreče kovač.

Poglejmo konkretno. Gospod je imel odgovorno službo in skrivoma je prejemal podkupnino. Sedaj je star. V smrdečem vikendu na morju je sam in ve, da je deloval nepošteno. Žre ga, čeprav ne bo priznal. Drugi trpeči junak se je v mladosti poigraval z dekleti, sedaj je ugotovil, da je žena nezvesta. Pravzaprav ji težko kaj očita, saj je sam razmetaval svoje telo brez sramu. »Ko sva bila z ženo mlada, sva veliko potovala, otroke pa je pazila moja mama. Sedaj mi očitajo, da sem jih zanemarjal, čeprav sem jim prinašal igrače in sedaj kupil avtomobile. Otroci pravijo, da so želeli mene, in ne igrače. Vem, da sem ravnal napačno. Imam občutek, da sem zelo slab starš.« »Svojo hčerko sem zmerjala in nanjo zverinsko vpila – danes mi to pove in mi očita, da sem ustvarila hlad med nama. Vem, da je to res, in mi je zelo težko s tem živeti.« »Oče me je pretepal, sedaj pa od mene želi pozornost, pogovor, pomoč. Nekako tega ne zmorem narediti.« »Svojo mamo sem kljub prostorskim in finančnim možnostim prehitro dal v dom za ostarele. Sedaj si ne morem odpustiti.« Takšnih zamolčanih zgodb je ogromno, še največ na relaciji starši – otroci.

Ja, računi vedno pridejo. Izstavljeni so z zamikom. Pridejo pa vedno, ker nam narava ne odpušča. Nekaj si delal narobe, sedaj pa trpi. Tako se ustvarja ravnotežje. Daš – dobiš, kar si dajal, to imaš. Odgovornost za moja dejanja je moja. Tudi za pretekla. Če takrat nismo vedeli, da dobra vaga v nebesa pomaga, moramo v lastnem peklu plačevati račun sami sebi v obliki notranjega trpljenja. Da je hudič še večji in bolj skrit – se to trpljenje ne vidi na zunaj. Nadenemo si odlične maske.

Vsaj v odnosih, ki jih imamo, popravimo, kar se popraviti da. Poglejmo, kje smo koga prizadeli, koga ranili, priznajmo napake, opravičimo se že enkrat za božjo voljo, saj bomo s takimi gestami sebi olajšali življenje. Krona nam ne bo padla z glave – zato ker je nikoli nismo imeli. Priznajmo napake in se opravičimo. Največjo korist bomo imeli sam. Dobili bomo notranji mir.