Bitenjska cerkev

Odlomek iz članka Franca Ks. Kramerja Podružnica sv. Nikolaja na Bitnem, objavljen je v zborniku Na robu pojoče ravnine.

Po pričevanju starih urbarskih knjig je bitenska cerkev najstarejša med vsemi podružnicami v fari. Prvi njen patron je bil sv. Vid, po katerem se tudi vas imenuje Bitno, to je Vitno, in je še njegova podoba ali njegov kip na vrhu velikega oltarja. Kdaj in zakaj se je moral sv. Vid umakniti sv. Nikolaju, ni znano.

V začetku je bila tudi ta podružnica enaka drugim starejšim cerkvicam, brez stolpa, prav nizka, z lesenim stropom in z edinim oltarjem. Stolp je bil pozneje prizidan, in ne le ta, ampak še drugo okrasje, in zlasti lepi, močno pozlačeni veliki oltar spričuje pobožnost in gorečnost soseske za čast in lepoto hiše božje.

Ali žal! huda roka Jožefinskih časov z drugimi nesrečami vred je zadela tudi to cerkev, razdelila vse njeno imetje in jo odločila za podrtijo. Nihče več se je ni smel dotakniti niti s prstom.

Našel sem jo ob svojem prihodu zapuščeno in podobno bolj kolnici in hlevu, nego cerkvi; brez stolpa bi jo bil mogel vsakdo imeti za kako drugo poslopje slabega gospodarja. In kako ne? Na vsaki strani sta bili po dve okenci in zraven velikega oltarja še dve drugi, kakor luknji; streha, z deskami pokrita, je bila strgana, gnila in votla, povsod je pretekalo; leseni strop, sicer slikan, pa strgan, stranska oltarja sta bila črviva in brez barve, zid po cerkvi moker in umazan. Imovine pa, razven 150 gld. posojenih, ni bilo ne beliča.

V taki cerkvi božjo službo opravljati ni mi pripustila vest. »S čim pa naj jo popravim, ko cerkev sama nič nima? Soseska je revna, zadolžena, zanikrna, za cerkev vsa mrzla in nemarna: za Boga! Kaj je storiti?« Tako si mislim.

Sila kola lomi! – Grem in pokličem sosede k cerkvi, skazujem jo znotraj in zunaj in povem, da mi v taki pokveki vest ne pripušča opravljati službo božjo, in se mora na vsak način vse popraviti ali pa zapreti – če ne, se zgrudi.

Nekoliko vzburjena vest, še bolj pa sramota, da bi jim božje službe ne odrekel, primora soseščane, da obljubijo po svoji moči napraviti za silo tvarino. Ko pa to storé, najmem delavcev, da vzdignejo cerkev za poldrugi seženj, prebijejo nova, večja okna in napravijo novo streho, katero pokrijejo z opeko. Cerkev je sedaj po zunanjem čedna; znotranjo popravo pa sem moral prepustiti božji milosti.

Res je božja milost v kratkem odprla skriven zaklad, katerega je do zdaj po nevednosti soseska sama uživala, cerkvi pa le nekaj malega dajala. Zvedelo se je to tako-le:

Ob cerkvenih računih je ključar vselej nosil 1 gld. 30 kr. soseskinega davka plačevat, ne da bi bil vedel, zakaj in čemu plačuje. Imeli smo vsi ta davek za kako staro obljubo soseske. Nenadoma pa zvem, da ima cerkev pet delov travnikov, katere sosedje – in sicer po trije in trije na leto kosijo, za kar plačujejo 1 gld. 30 kr. cerkvi.

Iz radovednosti grem nekega dne nalašč travnike gledat in najdem zelo velike prostore. Čudim se, odkodi je soseska dobila pravico, da uživa cerkvene travnike za tako majhno plačilo ali odškodovanje. Poprašam torej zastran tega zbrano sosesko. Pa nihče mi drugega vzroka ne ve povedati, razven, da je bilo vedno tako.

Morebiti je ob času Jožefinskega gospodarstva kak ključar travnike zatajil in jih naklonil soseski za malo odškodovanje. Ali jaz s tem odgovorom nisem bil zadovoljen in sem prigovarjal ljudem, zaradi revščine cerkvi nekoliko več plačevati, ker hočem sicer travnike javno dati v najem. Ko soseska nikakor ni hotela več plačati, dam travnike za tri leta v najem in dobim po 39 gld. na leto, skupaj 117 gld., druga tri leta 135 gld. itd. S tem prihodkom se bo cerkev odslej lahko ohranila v dobrem stanju.

Izpisek iz knjige: Franc Ks. Kramer, poslednjič korar v Ljubljani. Njegovo življenje in delovanje, popisano od njega samega, v Ljubljani, 1893, kopija v arhivu Antonije Šifrer, Žabnica 26.