Pomen lastnega likovnega jezika

Konec junija je ob odprtju razstave v Hypo Galeriji v Ljubljani stanovsko nagrado Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov prejela akademska slikarka Klementina Golija iz Kranja. Govorila sva o preteklem delu in novih ustvarjalnih izzivih.

Poleg Jakopičeve nagrade je prav nagrada Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov najvišja stanovska nagrada na področju likovne umetnosti pri nas. Kako poteka izbor nagrajenca?

»To je nagrada, ki jo bodisi posameznikom ali skupini podeljuje Zveza društev slovenskih likovnih umetnikov za najboljši umetniški projekt oziroma razstavo, ki je bila pripravljena v zadnjih treh letih. Izbor kandidatov za nagrado poteka tako, da regionalna društva predlagajo projekt oziroma umetnika. Letos nas je bilo pet nominirancev, možnost pa smo imeli glasovati vsi, ki smo včlanjeni v zvezo, po seznamu je to kar šeststo članov.«

In izbran je bil tisti, ki prejme največ glasov?

»Tako nekako. Zato se mi zdi nagrada še toliko bolj dragocena, saj glas zate dajo tvoji stanovski kolegi. Predstavljajte pa si, kako je včasih težko pridobiti priznanje kolegov, s katerimi ste v isti stroki. Tovrstnih nagrad je v Sloveniji nasploh malo. Pred leti je bilo več likovnih ali grafičnih bienalov, tudi Bienale mesta Kranja, ki sem ga v veliki meri pripravljala jaz, zdaj v času krize je tega manj. Sicer pa je vsaka nagrada umetniku priznanje za njegovo delo.«

Nagrada gre vašemu projektu Uvid – ok(n)o v dušo, če se ne motim?

»Tako je. Nagrado sem dobila za razstave Uvid – ok(n)o v dušo v Mestni galeriji 2 v Ljubljani in v vseh treh galerijah Gorenjskega muzeja v Kranju, ter za sklop razstav v tujini. Sodelovala sem na skupinskih razstavah v Regensburgu v Nemčiji, Schiedamu-Rotterdamu na Nizozemskem, Bologni, Beljaku … imela pa sem tudi nekaj samostojnih razstav, recimo na Sveti Hemi, v St. Veitu in Gmündu v Avstriji. Predstavljala sem dela iz mojih ciklov iz preteklih let: Misterij svetlobe, misterij teme, Geografija spomina, seveda s poudarkom na že omenjenem Uvid - ok(n)o oko v dušo.«

Je nagrada začetek ali konec nekega ustvarjalnega obdobja?

»Vsaka nagrada je spodbuda za nadaljnje delo in potrditev, da si na pravi poti. Je pokazatelj neke prehojene ustvarjalne poti, mnogoterih iskanj in tvojega umetniškega razvoja, ob nagradi razmišljam o nekem zaključenem ciklu, ki je imel v preteklosti različne bolj in manj dobre faze. Ko s časovne distance gledaš nazaj, lažje vidiš, kaj bi mogoče naredil drugače, v katero smer bi še lahko raziskoval … A vendarle, pomembno je, da vseskozi gradiš nek svoj likovni slog, jezik, svojo pisavo in tako pelješ naprej svojo lastno zgodbo.«

Kako pomembno je za umetnika preseganje okvirov lastnega življenjskega in ustvarjalnega okolja?

»Zame kot slikarko in človeka je pomembno, da si tako geografsko, kot intelektualno širim obzorje. Kar se tiče razstavljanja, vedno znova poskušam najti primerne galerije zunaj Slovenije, odvisno, kje se odpirajo nove možnosti. Letos v novembru pripravljam literarno-likovni projekt z Lucijo Stupica in sicer v sodelovanju z našo ambasado v Bruslju in univerzo v Gentu.«

Kaj boste vi razstavili?

»Razstavi bo naslov Rdeča pokrajina, Lucija bo napisala nekaj pesmi na moje slike, jaz pa naslikala nekaj slik na njene pesmi. Mislim, da bom v Belgijo peljala okrog petindvajset del. Že septembra bova s Klavdijem sodelovala na skupinski razstavi v Stockholmu, kjer bova gostovala v okviru Društva likovnih umetnikov Ljubljana, tu je nekaj razstav na sosednjem avstrijskem Koroškem v Feldkirchnu, pa v gradu Portschah v Spitallu …«

Še nikoli vas nisem vprašal, kako na vašo umetniško ustvarjanje vpliva dejstvo, da je tudi vaš življenjski partner Klavdij Tutta uspešen slikar?

»To je vsekakor pozitivna okoliščina. Imava tako skupne razstave kot tudi samostojne projekte. Vsak ima svoj način dela in program razstav, kaj in kje se bo pojavljal, je pa res, da naju skupno delo v ateljeju združuje, saj se veliko pogovarjava o tem, kar delava. Tudi sicer cela družina živi v duhu umetnosti. Kadar gremo na dopust, so ponavadi na prvem mestu galerije in muzeji. Na neki način se vse naše življenje vrti v tem krogu.«