Nov most čez potok Žabnica

Odlomek iz članka Antonije Šifrer Stari most v Žabnici, napisala ga je leta 1975, objavljen je v zborniku Na robu pojoče ravnine.

Končno smo v Žabnici na cesti Škofja Loka–Kranj dobili prepotreben novi most čez potok Žabnica, ki je bil vedno ozko grlo na tem delu ceste. Podrti, stari ozki most je imel dolgo zgodovino. Zgrajen je bil leta 1808 zelo trdno, kar se je ob podiranju zelo lepo videlo. Zgrajen je bil iz kamenja z dvojnim obokom.

Leta 1766 je izšla odredba, ki jo je izdal loški glavar svojim podložnikom, po kateri je moral vsak kmet in kajžar za gradnjo cest iz Loke proti Jeprci in proti Kranju prispevati od 20 krajcarjev do 1 goldinarja in dveh krajcarjev. Obračun je pokazal, da se je že naslednje leto za gradnjo porabilo 1400 goldinarjev (glej Loške razglede XIII). Verjetno je bila leta 1767 zgrajena tudi že cesta zunaj vaškega naselja Žabnica, ki kot pešpot obstaja še danes. Tudi dr. Pavle Blaznik v knjigi Kolonizacija Sorškega polja omenja, da je nekoč potekala pot skozi vaška naselja med hišami in gospodarskimi poslopji. Ta je potekala od Suhe skozi Stari Dvor, Virmaše, Sv. Duh, Forme do konca vasi Dorfarje, tam je zavila proti severnemu delu vasi Šutna, prečkala potok Gabrovica in potok Žabnica in v Žabnici med hišama številka 6 in 7 zavila na sedanjo vaško pot. Prva tovorniška pot je potekala po isti trasi, vendar je na koncu Šutne pred potokom in za vasjo Bitnje (še danes se imenuje »loška pot«) zavila čez dolino Kucno med Joštom in Šmarjetno goro do broda čez Savo. Ta je bil približno tam, kjer je bila nekoč železniška postaja Šent Jošt. Ta brod so imeli v posesti loški zemljiški gospodje – freisinški škofje.

Ko so leta 1808 gradili most, ni bilo od Dorfarjev do mostu nobene hiše. Takoj ko je prišla cesta v vas Žabnica (tu so hiše v zaporedju, druga poleg druge, vsaka ima 30 do 40 metrov širok pas zemljišča), je pri prvi hiši (takrat številka 27) naredila popolnoma pravokoten ovinek okoli hiše v smeri proti Kranju. Že za takratne razmere je bil to hud ovinek, druga ovira pa je bil ozek most, ki je prvotno imel na vsaki strani pol metra širok »cvinger«, ki jih je med okupacijo podrl okupator. Hiša številka 27 je stala na mestu, kjer poteka danes nova cesta, stara cesta pa je potekala tam, kjer je danes spomenik NOB. Ta stara hiša je imela na spodnjem delu močan ščitni kamen, ki je bil od vozov, ki so udarjali vanj, zelo zlizan.

Stari Žabničani imajo lepe spomine na most. Kot mladi fantje so se zbirali na mostu, posedali po »cvingerju« in peli pesmi v tiho noč. Ker je bil most dvignjen, se je petje slišalo tudi v sosednje vasi. Pred letom 1937 je bil do mostu hud klanec, posebno iz loške smeri, pozimi primeren otrokom za sankanje.

V 1. svetovni vojni se je prvič pokazalo, da je most preozek. Bili smo v zaledju Soške fronte in v Žabnici je bilo vedno veliko vojaštva. Jeseni leta 1917, ko so se nemške sile valile skozi Poljansko in Selško dolino na Primorsko, se je pogosto zgodilo, da razen vojaštva preko mostu ni mogel nihče tudi po dve uri. Takrat so imeli tudi že tovornjake z železnimi kolesi, ki jih je bilo za vso širino mostu. Ko se je po 1. svetovni vojni zelo povečal cestni promet, predvsem s kolesi in nato z avtomobili, je postal predvsem cestni ovinek huda ovira za promet. Mnogi kolesarji so se zaleteli in tudi mnogi avtomobili so zleteli čez živo mejo na sosedov vrt. Banovinski cestni odbor je leta 1936 odkupil hišo številka 27 za 45.000 dinarjev in jo dal podreti, leta 1937 pa so na novo speljali cesto z blažjim ovinkom. Ozki most pa je ostal v uporabi še 37 let in preživel tudi 2. svetovno vojno ter povečan promet v zadnjih letih. Bilo pa je manj nesreč, saj je vsak voznik upošteval nevarnosti na ozkem mostu.

No, sedaj ga ni več: cesta in most sta moderno in skrbno urejena, le vaške domačnosti ni več tam okrog. Časi in razmere se spreminjajo, ljudje pa se jim morajo pač prilagoditi.