Celo zvonjenje je drugače zvenelo

Besedilo: Danica Zavrl Žlebir
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 27. junij 2011 / 06:00

Za Preddvorčana Matjaža Križnarja, ki danes kot župnik službuje v Zagorju, je čas slovenske osamosvojitve pomenil dvoje: začetek njegove duhovniške poti in začetek nove slovenske države.

Matjaž Križnar, med domačini znan tudi kot Sašo, je bil namreč tisto leto novomašnik. Čas njegove posvetitve in nove maše pa je bil hkrati tudi čas najbolj intenzivnih osamosvojitvenih dogodkov.

»22. junija 1991 smo šli bogoslovci, ki smo se pripravljali na posvetitev, na Sv. Goro nad Solkanom na duhovne vaje, ki potekajo pred posvečenjem. Medtem je bila objavljena osamosvojitev in že na Sveti gori smo bili priče nizkim preletom letal nad slovensko-italijansko mejo. Ko pa smo se 28. junija vračali v Ljubljano, smo videvali tanke in občutili, da so stvari resne. Naslednji dan je bilo v ljubljanski stolnici posvečenje. Bilo je manj ljudi kot običajno ob takšnih dogodkih, a vladalo je posebno vzdušje, med ljudmi je bilo čutiti veliko povezanost. Ko smo imeli pozneje v bogoslovju kosilo, je bil nadškof Alojzij Šuštar veliko na telefonu, videlo se je, da je zelo vpet v dogajanje, in to nas je navdajalo z občutki, da gre za resne trenutke,« Matjaž Križnar obnovi takratno dogajanje. Zvečer so na novo posvečeni duhovniki odšli v domače župnije. Matjažu Križnarju so v Preddvoru pripravili sprejem. Naslednji dan je bila v domači cerkvi nova maša.

»Nedeljsko jutro je bilo nekaj posebnega. Čeprav je bila Slovenija tako rekoč pod alarmom, smo vsi čutili, da smo pod božjim in Marijinim varstvom. Celo pred odhodom od doma so me ljudje, ki so sodelovali pri pripravi slovesnosti, prihajali spraševat, ali nova maša bo ali ne. A zato sem bil tam in pripravljen, da dam svoj prispevek,« pravi Matjaž Križnar. »Vsi smo želeli, da bi prišla osamosvojitev po mirni poti. Vedeli smo, da sami ne moremo tega doseči z močjo, lahko pa smo s srčnostjo in z zaupanjem v božjo pomoč.« Spominja se, da je bila cerkev sicer polna, zunaj pa zaradi vojnih dogodkov ni bilo ljudi. K novi maši so prišli tisti, ki so mogli. Nekateri so bili na položajih (na primer na Jezerskem vrhu), nekateri še v JLA (za enega od bratrancev, ki je bil pri vojakih, do zadnjega niso vedeli, ali mu je uspelo priti iz JLA). Celo zvonjenje je bilo drugačno. Vsi skupaj so se zavedali resnosti položaja, vendar je bilo zelo lepo, domačini so postavili mlaj, v cerkvi je pel zbor, ki ga še danes vodi Marjanca Rehberger, in čeprav je bilo pevcev manj, ker je bilo nekaj vpoklicanih, je pesem lepo zvenela. Tudi v domačem kraju je mladi duhovnik začutil povezanost med ljudmi, pa tudi pričakovanje, da se bomo otresli jarma Jugoslavije in JLA. Vse to je začetku Križnarjeve duhovniške poti, ki sovpada z začetkom Slovenije, dalo poseben pečat. To je občutil kot dar, saj se kaj takega narodu zgodi morda enkrat v zgodovini.

»To nam nekaj pomeni in bi nas moralo to tudi v današnjem času bolj povezovati,« je prepričan sogovornik, ki pravi, da so se ta občutja žal kmalu razblinila. Ni mu bilo prav, da je predsednik republike govoril o revanšizmu, ko bi morali razčistiti stvari iz preteklih desetletij, ko je v totalitarnem režimu trpelo ali bilo šikaniranih toliko Slovencev in se te niso postavile na svoje mesto. Kljub vsemu pravi, da je bilo tudi veliko dobrega, o trenutni krizi pa meni, da ti problemi tarejo tudi druge in da se do dobrega pride tudi skozi krize in preizkušnje. Ima pa upanje, da smo Slovenci (in kristjani) pripravljeni delati za prave državotvorne in narodnostne vrednote.