So sanje še dovoljene, je jutri še nov dan?

V življenju posameznika in skupnosti so trenutki, ki se ne pozabijo. Tak je tudi tisti, v katerem je predsednik Milan Kučan 26. junija 1991 izrekel znameniti stavek: "Nocoj so dovoljene sanje. Jutri je nov dan." Dvajset let pozneje se sprašujemo: so sanje še dovoljene, je jutri še nov dan?

Ko je slovenska skupščina 25. junija 1991 pod predsedstvom Gorenjca Franceta Bučarja sprejela deklaracijo in temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije, so se nam uresničile »tisočletne sanje«. Če ne ravno tisoč, pa je gotovo, da smo Slovenci vsaj zadnjih 150 let sanjali o tem, da bi se vsi zedinili v eni upravni oziroma državni enoti. V prevratnem letu 1848 so bile te sanje formulirane v politični program Zedinjene Slovenije. V zapisu tega programa je posebno vidno vlogo odigral koroški Slovenec Matija Majar Ziljski, tedaj 39-letni stolni kaplan v Celovcu, sicer pa samohodec preroškega čuta.

Zedinjena Slovenija, v programu 1848

Svoje prevratne in preroške misli je Majar objavil v besedilu z jasnim naslovom: Kaj Slovenci terjamo? Izšlo je najprej kot samostojni lepak, natisnjen 5. aprila v Blaznikovi tiskarni v Ljubljani in ponatisnjen 10. maja 1848 v Bleiweisovih Novicah. Tudi v tem besedilu izpostavi osrednji pomen slovenske narodnosti in jezika. Oba pa bosta po Majarju res na varnem šele, »ako bodemo zjedinjeni«. »Da svojo narodnost in jezik ubranimo in povzdignemo, moramo želeti in terjati: 1. Da se vsi Slovenci, kakor naj bližnji brati, zjedinimo v jeden narod, in da bi imeli vsi vkup jeden slovenski zbor. Na Koroškim nas je 116.000, na Štajarskim 378.000, na Kranjskim 438.000, na Goriškim in Teržaškim 217.000, na Banatskim 22.000, na Vogerskim 60.000 in v Istrii 230.000. Tako na sedem strani razdeljeni in razcepljeni smo vsi in povsod siromaki; kjerkoli se oglasimo, je nas premalo, karkoli rečemo, nam besedo lahko podero; ako bodemo pa zjedinjeni, nas bode blizo poldrugi milijon … naša beseda bode veljala in povsod lehko obstala; dobiček bodemo pa imeli vsi …«

Razčetverjena Slovenija, 1918

Velike zamisli, ki se nam v navadnih letih zdijo kot sanje, dobijo v prevratnih in prelomnih časih priložnost, da se uresničijo. Tak čas je bil tudi ob koncu prve svetovne vojne. Takrat so se Slovenci s podpisovanjem Majniške deklaracije že maja 1917 odločili za Jugoslavijo – pri čemer so mislili na združitev vseh avstro-ogrskih Jugoslovanov v eno državno enoto pod habsburško krono. V tem primeru bi v to državo prišli tudi skoraj vsi Slovenci (razen beneških, ki so bili že tedaj pod Italijo). Zgodilo se je ravno nasprotno: slovenski narod je bil dobesedno razčetverjen. Večji del (kranjski in štajerski) je prišel v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev, primorski del naroda, skoraj tretjina, je prišel pod Italijo, porabski pod Madžarsko, koroški pa je po plebiscitu 1920 ostal v Avstriji. Zgodila se je prava narodna tragedija, Zedinjena Slovenija je bila spet le sen.

Zanimivo je prebrati, kako je svojo odločitev za Jugoslavijo pojasnil Gorenjec Anton B. Jeglič, tedaj ljubljanski škof. »Res, bil sem zvest Avstrijanec in gabila se mi je očitna in posebno skrivna koruptna agitacija zoper Avstrijo. Želel pa sem od nekdaj, da bi se Jugoslovani v okviru Avstrije združili v eno celoto. Vedel sem pa, da je izvršitev te želje nemogoča brez izredno hude prekucije. No, vojska je pa vse tako pretresla in preobrnila, da se mi je ta združitev zdela mogoča. Ker je na to merila majniška deklaracija, mi je bila draga. Ker se pa ljudje niso zato vnemali, ali bolj prav, ker se niso znali prav orientirati in se niso gibali, jaz sem pa čutil, da bo vse izgubljeno in bomo ponemčeni, ako se v tem ugodnem času ne dvignemo, sem storil korake, da smo se podpisale vse stranke. Moj podpis je bil merodajen in začelo se je gibanje, ki je omogočilo Jugoslavijo. Hvala Bogu, ki je vse okolnosti tako vodil, da so bili moji koraki popolnoma zakoniti.« (Jegličev dnevnik, 14. 6. 1920.) Škoda le, ker so se takrat »okolnosti« in »koraki« razpletli tako, da je bilo zedinjenje v novi državi le delno.

Zedinjena Slovenija, uresničena 1945

Se zavedate, da je bil nekoliko zasanjani program Zedinjene Slovenije enkrat že uresničen? Berite. »Partizanska vojska je ob koncu vojne zasedla vse slovensko etnično ozemlje, tudi obrobne pokrajine, kjer so poleg Slovencev živeli tudi pripadniki drugih narodov. Poleg Beneške Slovenije in Rezije, Kanalske doline in Trsta ter Gorice tudi dvojezično Koroško, predele avstrijske Štajerske in Porabje na Madžarskem. Za več kot teden dni je bila uresničena ideja Zedinjene Slovenije, katere začetek sega v 'pomlad narodov' leta 1848 prav na Koroško in je povezan z delovanjem duhovnika Matije Majarja – Ziljskega …« Gornja trditev je drzna, a vzdrži. Zapisal jo je zgodovinar Marjan Linasi v obsežni in temeljiti znanstveni monografiji z naslovom Koroški partizani (Mohorjeva, Celovec, 2010). Tudi sam sem slovensko malodušno mislil, da Zedinjene Slovenije nikoli ni bilo in je nikdar ne bo, avtor te knjige pa me je prepričal, da je bila, četudi le za dober teden dni – in da so jo uresničili slovenski partizani, katerim je pripadal tudi moj oče.

No, kot vemo, so se morali Titova vojska in vanjo vključeni slovenski partizani že junija 1945 umakniti iz vseh »obrobnih« pokrajin, v katerih so poleg Slovencev živeli tudi pripadniki drugih narodov. Zato pa smo Slovenci znova pridobili večji del Primorske, svoje morje in svojo republiko v jugoslovanski federaciji. Ustavi SFRJ in SRS, kakor ju je leta 1974 spesnil Edvard Kardelj, sta bili napisani tako, da sta nam po sedemdesetih letih omogočili elegantni izhod iz Jugoslavije v mednarodnih razmerah, ki so po prelomnem letu 1989 to omogočile tistim, ki so še vedno sanjali in si hkrati upali te sanje uresničiti.

Iz sanj v nov dan, 1991

Predsednik Milan Kučan je na veliki slovesnosti 26. junija 1991 zvečer na Trgu republike v Ljubljani razglasil tisto, kar je dan pred tem sklenila skupščina – samostojno in neodvisno Republiko Slovenijo. To je storil v govoru, ki je izhajal iz pravice do sanj in hkrati napovedal nov dan, v katerem smo se zbudili v – vojni. »Z rojstvom dobi človek pravico do sanj. Z delom dobi pravico, da zbližuje življenje in sanje. Mi smo včeraj povezali oboje; zase, za mnoge rodove Slovencev, ki so davno nekoč sanjali te iste sanje, in za prihodnje rodove, ki bodo na teh sanjah gradili nov svet. Od včeraj imamo Slovenci svojo državo. Od danes živi večinski del slovenskega naroda v lastni, samostojni in neodvisni državi. Zamejci od Trsta, Gorice in Benečije, preko Koroške do Porabja, kamor jih je zamejila z nami trda zgodovina, in rojaki, raztreseni po vsem svetu, imajo zdaj v Republiki Sloveniji svojo matično domovino in oporo. Današnja slavnostna razglasitev svobodne in samostojne države Slovenije je neizbežno in globoko smiselno soglasno dejanje tega naroda, nasledek njegove vključenosti v moderno svobodnjaško Evropo od 18. stoletja naprej, njegove zvestobe temeljnemu političnemu programu zedinjene Slovenije, odločitve ob razpadu avstro-ogrske monarhije in predvsem protifašističnega boja za nacionalno preživetje ter njenega častnega prispevka k svobodi demokratične Evrope med zadnjo vojno. Skozi vso to zgodovino si nismo do nikogar nabrali dolgov. Naša zgodovina je častna in čista.«

Burnega dogajanja pred dvajsetimi leti, poleti 1991, se večina med nami še spominja, saj smo bili, ko se je rojevala naša država, zraven. Meni se je, priznam, vse skupaj zdelo precej negotovo; kar se je na koncu porodilo, pa je bilo tako rekoč čudežno. Saj ni čudno: višek dogajanja je bil ravno v kresnem času, rezultat pa tak, da ga ni mogoče pripisati nekaj posameznikom ali političnim strankam; zgodilo se je tako, da se je uresničil slovenski sen kresne noči, gotovo je pomagala tudi višja sila, naj bo kresna ali božja.

Dvajset let pozneje

Kako pa je s slovensko državo dvajset let pozneje? Odgovor je odvisen od tega, od kod jo gledamo. Če jo od zunaj, v mednarodnem kontekstu, je zagotovo zgodba o uspehu. Pogled od znotraj pa pokaže, da ravno v mesecih in tednih ob 20. obletnici preživlja doslej najhujšo politično krizo. Notranjepolitično dogajanje že ves čas obvladuje čuden paradoks: večina Slovencev bi rada uživala pridobitve demokracije in kapitalizma, hkrati pa ne bi pristala na njune slabosti – z eno nogo bi ostala v objemu socializma in njegovih socialnih beneficij. Slovenska družba je bila v socializmu zelo egalitarna, lastninjenje dotlej »družbenega« premoženja jo je močno razslojilo; nekateri so postali zelo bogati (»tajkuni«), večina, ki je že mislila, da postaja uspešen srednji sloj, pa spet drsi navzdol, mnogi so že padli v revščino. Ob dvajsetletnici RS ne gre samo za vladno krizo, ta je le simptom. Problem je pa sindrom, zapopaden v vprašanju, kako v svoji državi živi slovenski državljan. Se naša država sploh še razvija, bo kos svetovnim izzivom? Kar Slovenija ob svoji 20-letnici najbolj potrebuje, so nova imena in potenciali na vseh področjih družbenega življenja, ljudje, ki vidijo ta svet drugače in se zato tudi drugače lotevajo reševanja problemov.

So torej sanje še dovoljene, je jutri še nov dan? So, te pravice nam pač ne morejo vzeti in jutri je, dokler sonce vzhaja, še in spet nov dan!