Minilo je že šestdeset let

Srečali so se prvi diplomanti Tekstilnega tehnikuma v Kranju, letnik 1951. Od njihove mladosti, druženja v šolskih klopeh je minilo že šestdeset let.

V predilnici prvega tkalskega razreda se je zbralo dvajset deklet in šestnajst fantov, predilskega pa štiri dekleta in dvajset fantov. Bili so iz vseh slovenskih mest: Maribora, Celja, Novega mesta, Murske Sobote, Ljubljane, Tržiča in Kranja. Ker pa je bila v tistih časih to prva tovrstna tekstilna šola v Jugoslaviji, so imeli sošolce tudi iz Makedonije, Srbije in Bosne.

Tokrat so se jubilanti spomnili časov bivanja in šolanja v Kranju. Spomnili so se številnih tekstilskih mamic, ki so jim oddajale sobice, da so imeli toplo ognjišče in ob praznikih čudovito orehovo potico s skodelico tople kave. Bolj lačni kot siti, so se nekateri bolj, drugi manj uspešno pretolkli iz prvega v drugi letnik. Potem so se selili v nov, vendar nedokončan internat na Zlatem polju v Kranju. Spominjajo se, kako so ob prostih urah in nedeljah pomagali zidarjem, pleskarjem in drugim pri delu.

Po triletnem šolanju so opravili diplomo in si pridobili naslov diplomirani tekstilni tehnik in sledili so dekreti za zaposlitev. Tekstilne tovarne so jih takrat željno pričakovale, kajti v času vojne je v njih močno primanjkovalo strokovnega kadra. Pa že tako so imele tovarne probleme. Poleg obnove strojnega parka so reševale še težave pri nabavi surovin kot so bombaž, volna, svila, kemikalij, barvil in reprodukcijskega materiala. Pri vsem tem pa so bili tehniki tudi odgovorni, da usposabljajo in izobražujejo tekstilne delavce.

Jubilanti se teh časov spomnijo kot obdobja, ki je bilo prežeto z trenutki veselja in obupa, vendar jim je počasi in s trudom uspevalo. Začela so se odpirati vrata v svet. Začel se je razcvet. Potem je prišlo leto 1991, ki je slovensko tekstilno industrijo, ki je v tistih časih zaposlovala največje število delavcev, sesulo v prah. Danes lahko na prste ene roke preštejete še delujoče manjše tekstilne tovarne. Jubilanti so žalostni in razočarani ter se sprašujejo, ali je bilo to res potrebno.