Zadružništvo v Žabnici

Odlomek iz članka Zdenke Frelih Zadružništvo v Žabnici in okolici, objavljen je v zborniku Na robu pojoče ravnine.

Drevesničarstvo v Žabnici in Dorfarjih

Prve večje oblike organiziranosti kmetov v Žabnici segajo v obdobje po prvi svetovni vojni, manjše pa še v 19. stoletje. Najdaljšo zgodovino imajo drevesničarji, ki so še pred letom 1900 ustanovili Drevesničarsko društvo v okviru Kranjske kmetijske družbe.

Leta 1842 je Šimen Hafner (Lukovcov iz Dorfarjev) dobil srebrno kolajno okrajne Kmetijske družbe za Kranjsko, na kateri je pisalo: »Pridnimu oskerbovancu sadniga drevja zes. Kmetijska drushba v Ljubljani Shimnu Hafner 1842«. Odlikovan je bil tudi Matevž Šifrer (Vrbančkov) in še več drevesničarjev iz tega okoliša, ki so imeli odločilen pomen za razvoj sadjarstva.

Majda Šifrer (Mežnarjeva, Žabnica, 30) se spominja, kako so včasih, ko je bila še doma (pri Fiku), sadike dreves zavijali v slamo in nosili na postajo, potem pa odpeljali v Maribor.

Drevesnice so v Žabnici opustili, zadnja je bila pri Kržaju. Zemlja v Žabnici je preveč peščena in preplitva, boljša, ilovnata, je v Dorfarjih, zato se je tam število drevesnic hitro večalo in je ostalo še do danes. 17. 11. 1924 je bila ustanovljena Drevesničarska zadruga z o. j. Dorfarje, ki jo je vodil Luka Cegnar (Češnar, Dorfarje 8). V upravnem odboru so bili še: Franc Hafner (Sveti Duh 19), Valentin Dolinar (Forme 5), Anton Jenko (Martincov, Šutna 3) in Franc Vilfan (Dorfarje 22). Poslovni delež članstva je bil 100 din. Namen zadruge je bil pospeševati gospodarske koristi, oskrbovati svoje zadružnike s sadikami in jih poučevati o gojenju sadik.

Sadjarska zadruga

V Žabnici so imeli svojo sadjarsko zadrugo, ki jo je vodil Blaž Oman (Fikov). Čeprav je ni najti v arhivskem registru, je dovolj pričevalcev o njenem delovanju. V zadrugi so skrbeli za sajenje sadnega drevja, pridelavo in predelavo sadja, sušenje sadja in stiskali so tudi mošt, ker so imeli prešo. Mošt je bil neprekuhan in so ga hranili v sodih. Tu je sčasoma zavrel in praktično postal jabolčno vino, katerega so moški radi pili. Mošt so začeli prekuhavati šele po vojni. Za škropljenje proti boleznim in škodljivcem so imeli 200-litrski sod, ki so ga od hiše do hiše vozili s konjsko vprego. Na Kmetlcovih zarah so v 30. letih sezidali sušilnico, v kateri je prva sušila Kržajeva Franca, ki je stanovala v Porentovi bajti (Žabnica). Sušilo se je tudi med vojno. Po vojni sta sušila zakonca Pavle in Katarina Jenko (Šutna, Martincova), česar se spominja tudi njun sin Pavle. Sadje je bilo treba zrezati, nameriti na mernike in pripeljati tudi butare in drva. Tri mernike sadja je šlo na eno leso. V sušilnici je bilo na vsaki strani po sedem les.

Sadjarska zadruga je imela svojo pisarno v zadružnem domu, tam kjer je danes kuhinja. V strojni dvorani pa so imeli škropilnico in škropiva.

Mlekarska zadruga za Žabnico in okolico, 1926–1947

Tako kot živinorejska je bila 26. novembra 1926 ustanovljena mlekarska zadruga. Nastala je iz potreb po organizirani oddaji mleka. Do tedaj so mleko, maslo in sir oddajali prekupčevalcem, ki so ga vozili v Ljubljano in na Jesenice. Pri tem ni bilo nobene kontrole in kmetje so bili dostikrat izkoriščani.

Zadrugo je vodilo načelstvo: načelnik Janez Cegnar (Anžic, Žabnica 18), podnačelnik Jože Dolenc (Šifrer, Žabnica 4), tajnik Ivan Demšar (učitelj, Žabnica 63), Kocjan Hafner (Štrancar, Dorfarje 15), Matevž Dolenc (Bolčov, Spodnje Bitnje 8), Franc Šifrer (Gregorč, Žabnica 45) in Franc Hafner (Povlc, Žabnica 9).

V zadrugo so se vpisali vsi kmetje, ker je bila članarina nizka (100 din). Za oddano mleko pa so dobili redno in dobro plačilo, odvisno od tolšče, čistosti in količine mleka. Količino in mlečnost je meril Janez Cegnar (Anžic, 1891–1956) in ga tudi vozil v škofjeloško zbiralnico, okoli tisoč litrov vsako jutro. Večernega in jutranjega mleka niso smeli mešati. Pri njem doma se je izplačevalo za mleko in se je razdeljeval sir.

Izplačil se dobro spominja Minka Hafner (Kržajeva, Žabnica 14, rojena Cegnar), ki jih je kot otrok izza kmečke peči tiho spremljala. Za pečjo je bilo več otrok, domačih in sosedovih, vsi so morali biti tiho in le mirno opazovati. To se je dogajalo pri njih doma, enkrat mesečno, na nedeljo po maši. Blagajno je vodil učitelj Anton Vidic. Pri izplačevanju so bili prisotni tudi Matevž Kuralt (Jernač), Anton Rupar (Čik) ali Franc Kuralt (Černe). Ko se je začelo delno izplačevanje tudi s sirom, je tega razdeljeval njen oče.

Na občnem zboru, ki je bil 3. maja 1936, so izvolili novo načelstvo: načelnik Franc Kuralt (Črnetov, Žabnica 23), podnačelnik Jakob Jamnik (Jurcov, Žabnica 53), tajnik učitelj Boris Agrež (Žabnica 41), blagajnik Matevž Kuralt (Žabnica 38). “Mlekopreglednika” sta bila Kocjan Hafner (Dorfarje 8) in Janez Žontar (Matičk, Sveti Duh 38), odbornik pa je bil Blaž Oman (Fikov, Žabnica 26). V letu 1938 je učitelja Borisa Agreža, ki je umrl, zamenjal Anton Vidic, tudi učitelj. Pogreba učitelja Agreža se dobro spominja Janez Šifrer (Kozinc), ker je bral poslovilni govor.

Okoli leta 1937 je v škofjeloški zbiralnici nastopila kriza in so začeli mleko poleg z denarjem izplačevati tudi s sirom. To pa nekaterim kmetom ni bilo všeč in so izstopili iz zadruge. Krizo je izkoristil Jože Dolenc (Šifrerjev), ki je mleko iz Bitenj in nekaterim iz Žabnice vozil v Naklo. Bilo je tudi bolje plačano. Tu je bil glavni obrat za pasterizacijo in posnemanje mleka, izdelovanje masla in mehkih sirov na Gorenjskem.

V letu 1938 je bila ustanovljena Gorenjska mlekarska zadruga v Kranju, z o. j., ki je združevala vse pomembnejše obrate iz okrajev Radovljica, Kranj, Škofja Loka, Kamnik in Ljubljana okolica. Gorenjske mlekarske zadruge so bile največje zadružno mlekarsko podjetje na Slovenskem. Pogodbe o sodelovanju so terjale večjo in sodobnejšo mlekarno. Ker niso dobili ustrezne lokacije v Naklem, so jo začeli graditi v Čirčah pri Kranju. Mlekarna se je preselila v novo stavbo 31. avgusta 1941 in bila največja in najsodobnejša mlekarna v Jugoslaviji.

Mleko iz Žabnice so odslej vozili tako v Loko kot v Naklo. V Loko je še naprej vozil Janez Cegnar, nato Gorjančev Blaž, po vojni pa Bendačev, Projev in Smoletova Micka. Z novo občinsko razmejitvijo, ko sta Žabnica in Šutna prešli v kranjsko občino, so tudi kmetje morali oddajati v Čirče. Mleko je vozil Andrej Treven (Miklavžev), ki je med vojno služil pri Šifrerju. Po vojni se je preselil v Miklavževo hišo, zato je bil znan kot Miklavžev Andrej. Mleko je vozil z »gumiradlom« vse do junija 1955, ko ga je nasledil Franc Kenda. Ta je bil Andrejev sorodnik in je stanoval v Miklavževi hiši. Bil je sprejet v službo pri Kmetijski zadrugi Žabnica kot "mlekoprevoznik" in jo je opravljal od junija 1955 do aprila 1961. Za njim je krajše obdobje vozil Janko Treven. Ko je tudi ta dobil službo v tovarni Sava, je mleko vozil Janez Kuralt (Mertov). Ko je šel v letu 1963 na služenje vojaškega roka, ga je zamenjal Stane Lužan, za njim pa sin Stanko. Od leta 2003 je uveden direkten odvoz mleka s cisterno od vsake kmetije.