S patronažno sestro na terenu

Besedilo: Maja Korošak
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 20. junij 2011 / 06:00

Za zidovi hiš, mimo katerih se morda vsak dan vozimo, se "skriva" veliko različnih zgodb. In niti sanja se nam ne, kaj vse preživljajo ljudje, ki živijo v njih. Patronažne sestre vedo.

Delo patronažnih medicinskih sester je nepogrešljivo. K bolnikom prihajajo na dom in prevezujejo in pregledujejo rane, odstranjujejo šive po operacijah, jemljejo kri in urin za preiskave, dajejo injekcije, kontrolirajo krvni tlak, nadzorujejo protibolečinsko terapijo, opravijo hidracijo bolnikov.

Poleg tega obiskujejo tudi mamice z novorojenčki ter slepe in slabovidne z dodatnimi motnjami. Do dveh obiskov na leto so upravičeni tudi bolniki z aktivno tuberkulozo, bolniki z mišičnimi in živčno mišičnimi obolenji, paraplegiki in tetraplegiki, bolniki z multiplo sklerozo in cerebralno paralizo, osebe z motnjami v razvoju, invalidi, bolniki s kroničnimi obolenji ter vse osebe, stare nad 65 let. Delo patronažne medicinske sestre zahteva visoko strokovnost, poleg tega pa tudi veliko dobre volje, potrpežljivosti in človeške topline. In se ne konča pri zdravstveni negi: patronažna sestra je velikokrat v vlogi zaupnice, prijateljice, tolažnice – ne samo zaradi zdravstvenih težav, pač pa tudi življenjskih, čustvenih, psiholoških.

O tem sem se prepričala, ko sem z Marijo Eržen, diplomirano medicinsko sestro in vodjo patronažne službe v Zdravstvenem domu Kranj, preživela en delovni dan na terenu. Delajo vse in obravnavajo celotno družino: od novorojenčka do ostarelih. Gledajo na to, da družino ves čas obravnava ena sestra. »Ljudje se nas navadijo in nam tako tudi bolj zaupajo,« pove Marija Eržen. »Včasih nas sprašujejo za nasvete tudi glede odnosov z bližnjimi, s sorodniki in sosedi.«

Najprej se odpraviva kar peš, ker je blizu zdravstvenega doma, do bolnika, ki mu je treba prevezati rane na nogi, ki so nastale kot posledica sladkorne bolezni. Odpre nama njegova hči in naju odpelje do sobe, v kateri sedi oče. S patronažno sestro se, medtem ko mu previja rane, malce pogovorita o tem, da se stanje izboljšuje. Ismeta Alidžanović, hči, nama pove, da je hvaležna za to možnost, da patronažna sestra prihaja k njim na dom, saj drugače ne ve, kako bi težko pokretnega očeta vodila v zdravstveni dom. Dragoceno pa je tudi to, da patronažna sestra ohranja komunikacijo z lečečim zdravnikom in ga obvešča o očetovem stanju.

Potem nazaj v Zdravstveni dom, v avto in že se peljeva v Zgornje Bitnje, kjer živi gospa z odraslim, tudi bolnim sinom. Tarejo jo vse mogoče zdravstvene težave. Patronažna sestra ji izmeri krvni tlak in jo podrobno povpraša o bolečinah v hrbtenici. Ker te ne pojenjujejo, ji svetuje, naj se naroči na pregled pri svojem zdravniku, še naprej pa naj jemlje predpisana zdravila. Patronažna sestra sicer stalno sodeluje z lečečim zdravnikom, v tem primeru pa to »sodelovanje na daljavo« ne zadošča več in je potreben pregled. Obljubi, da se bo spet oglasila takoj v začetku tedna. Čisto na koncu ugotovita, da sta obe pred kratkim praznovali rojstni dan. Sledijo čestitke in nato hitro slovo.

Naslednji je obisk pri nepomičnem in slepem bolniku, h kateremu se odpravi dvakrat tedensko. Sprejme naju njegova žena, ki sicer skrbi zanj in pove, da se je zelo bala, kako se bodo rane na nogah zacelile in ali bo res potrebna operacija. Stanje se je vmes poslabšalo, ker je padel in si je zlomil kolk - zaradi ležanja je bila prekrvitev še slabša. Na srečo, kakor ugotovi sestra, so se rane dobro in skoraj povsem zacelile. Potem sledi preveza in menjava katetrske vrečke in že sva v avtu, na poti k novemu bolniku. Vmes se pogovarjava o tem, kako je delo patronažne sestre na terenu razgibano in raznovrstno. »Ni strogo določeno, kaj patronažna sestra dela in česa ne, zgodi se, da včasih tudi kaj pospravimo, če je treba. Nazadnje je kolegica brisala kri na tleh, ki se je gospe, pri kateri je bila na obisku, ulila iz nosa.« Naslednji bolnik ima težave z demenco, njegova žena pa prav tako rane na nogi, ki so nastale kot posledica zamašenih žil. Najdeva ju na dvorišču, kjer uživata v lepem dnevu, potem pa se z gospo odpravimo v hišo. Patronažna pregleda rano, jo preveže, vmes se pogovarjata o zdravljenju. Gospa pove, da je pri zadnjem obisku pri zdravniku specialistu v čakalnici slišala, da pri bolečih nogah zelo pomagajo obloge iz gline iz Komende. Povpraša sestro za mnenje in izve, da ji škodile nikakor ne bodo. Malo pokramljamo še o tem, kako s(m)o ženske veliko bolj kot moški dojemljive za dobre nasvete in razumne glede zdravljenja.

Potem se ustaviva na kmetiji, kjer patronažna sestra obišče nepokretnega in dementnega bolnika. Mimogrede še njegovi ženi »pritisne« injekcijo proti bolečinam. Medtem se pogovarjamo o tem, kako hitro je prišla moževa bolezen, in žena pristavi, da je res revež. Zase pa pravi, da za zdaj še zmore vse. Če je le roke ne bodo začele bolj boleti.

Še kratek obisk pri bistri devetdesetletnici na invalidskem vozičku. Sestra ji pregleda hrbet, kjer je pred kratkim imela močan ekcem, pa se je k sreči vse skupaj pomirilo. Za konec kot za posladek pa se zapeljeva še v Mavčiče k mladi mamici s štirimesečnim sinkom. Občudujemo Patrika in se mu nasmejimo, vmes pa patronažna sestra mamici natrosi še nekaj koristnih nasvetov glede prehrane in nege nasploh. Zame se dan s patronažno sestro takrat konča, Marija Eržen pa odhiti še v Zdravstveni dom, kjer popiše vsak primer v svoj karton, se o določenih stvareh telefonsko posvetuje z zdravnikom in opravi še druga drobna, a nujna dela.