Je že Bog naredil, da je moškega sram (1)

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / sobota, 18. junij 2011 / 06:00

Nikola je tipičen Slovenec srednjih let: zgodaj je odšel od doma, z lahkoto naredil poklicno šolo, se potem ob delu še izobraževal, se poročil, zgradil hišo in se vdal v usodo, da bo dolgih dvajset let odplačeval kredite in živel iz rok v usta. Včasih si je s kakšnim regresom privoščil morske počitnice, a ne prepogosto, saj so bila vmes tudi štiri leta, ko sta sinova obiskovala srednjo šolo v Ljubljani in je bilo treba plačevati njuno sobo in druge stroške. Z ženo pa sta ves čas zaslužila ravno toliko, da sta štrlela iz vseh cenzusov, po katerih bi imela pravico do različnih socialnih pomoči. A se je dalo živeti, ker je bil navajen skromnosti, vdanosti v usodo in tudi ponižnosti.

Z Nikolo in njegovo ženo Evo se srečamo na njivi, tako pravita koščku zemlje, ki ga obdelujeta že vrsto let. Tam sta si postavila tudi kolibo, kjer lahko v senci, ki jo daje trta, posedita in si odpočijeta.

Zadnja leta so na Nikoli pustila nemalo sledi. Žena pravi, da se je čez noč postaral zaradi skrbi, ki so se zgrnile na njegovo glavo. Boli ga tudi v križu, ponoči ga muči nespečnost in čeprav ima komaj petinpetdeset let, čuti bolečine v kolkih, zaradi česar bo nekoč treba na operacijo. Tega se zelo boji, saj pravi, da nima preveč zaupanja v dohtarje, ker se o njih ne sliši drugega kot to, kako se borijo za vedno višje plače.

»Pred štirimi leti, ko so v naši firmi med prvimi pričeli odpuščati delavce, najprej tiste, ki so bili zaposleni za določen čas, še nihče, najmanj pa jaz, ni pomislil, da bo sledila taka žalost, ki ji ni videti konca. Sindikalni zaupnik, ki smo ga imeli, je nas, starejše, tolažil, da naj bomo brez skrbi, da se nam zaradi starosti ne bo zgodilo nič. Pa smo bili res brez skrbi. Malo smo pogodrnjali, ko so bile plače vedno manjše, a smo mislili, da tako pač mora biti, da bo že bolje, smo se tolažili. Lahko si sami predstavljate, koliko let delovne dobe je bilo za menoj, saj sem šel v službo zelo mlad in v tem času sem tudi v bivši Jugi doživel marsikaj. A tokrat ni in ni hotelo biti bolje. Potem smo plačo pričeli dobivati dvakrat na mesec, včasih tudi kaj na roke, če ni bilo za plače, so nam dali bone za v trgovino. Ko smo na zaslužek morali počakati včasih celo dva meseca, sem vedel, da gre zares. Pa da ne boste mislili, da smo krivili direktorja! Sploh ne. Bil je poštenjak in je še, zmeraj, ko sva se srečala (je zelo visok moški, Nikola pa je manjše rasti), mi je dal roko na ramo in mi utrujeno dejal, da dela vse, da bi nas izpeljal iz krize. Verjel sem mu, ker je bil iskren. Žal mu ni uspelo. Šli smo v stečaj, na cesti smo ostali tudi mi, ta stari, tisti, ki nismo bili ne tič – ne miš. Mlajši so že dobili kakšno delo, starejših pa so se vsi otepali. Predstavljate si, da imate dva krepka dolgoročna kredita, eden od sinov je še študiral, žena itak ni nikoli zaslužila bogvekaj, potem pa kar naenkrat – nič. Sedel sem doma in čakal, da pride deseti v mesecu, ko smo običajno prejemali plačo, pa se ni nič zgodilo. Včasih sem se oblekel in šel po ulici, kjer je stala naša fabrika, imelo me je, da bi se zjokal, železna vrata ob vhodu je že obraščal plevel. Neki glasni mladeniči so imeli v nekdanjem skladišču spravljeno nekakšno kramo, vse je bilo nametano, rekel sem si, že mora biti tako, saj mladih nihče nikoli ni učil pospravljanja,« pripoveduje Nikola s skrušenim glasom.

Družinski prihranki, katerih itak ni bilo veliko, so počasi skopneli. Prva ''žrtev'' je bil sin, kateremu je Nikola s težkim srcem moral povedati, da nima denarja, da bi mu plačeval študij. Bilo je nemalo hude krvi, jeze, kričanja, užaljenosti, ljubosumnosti na starejšega, ki je študij že končal. Sin ni mogel razumeti, da si bo poslej moral pomagati sam.

»Sprva je nameraval pustiti študij, pa sva se potem pogovorila, da bi bilo to neumno, rekel sem mu, naj si najde kakšno delo, saj je lokalov po Ljubljani, kolikor hočeš. Pri nas nismo bili nikoli navajeni, da bi hodili po gostilnah, tudi on ne, zato se je te ideje dolgo časa otepal, a v sili pes še muhe žre. Danes je zadovoljen, saj delo, ki ga opravlja, ni težko, zasluži dovolj, da se skromno prebija skozi mesec. Težko pa bo pozabiti najine prepire, v katere se žena, hvala bogu, ni vmešavala. Ni mi jasno, kako smo včasih še pri nas doma, ko sem mislil, da se dobro razumemo, živeli drug mimo drugega. Fanta sta zmeraj dobila, kar sta želela, z ženo sva se res trudila, da jima ni nič manjkalo. Rekla sva si, naj imata vse, če že nama ni uspelo študirati. Jaz sicer sem, naredil sem še delovodsko šolo, a to danes nič ne pomeni, povsod mi rečejo, da je bila internega značaja, verjetno menijo, da so nam diplomo kar podarili, pa ni bilo tako. Vidim, da sem naredil napako, ker sinov nisem že takoj po končani osemletki spodbujal, da bi šla med počitnicami delat, da bi že takrat videla, kako to je, ko trpijo roke, ko nastanejo žulji in ko zvečer hitimo v posteljo zaradi utrujenosti in ne zaradi predolgega gledanja televizije. Ja, kar nekaj časa je trajalo, da je tale naš fant dojel, da z ženo nisva hudobna, ker mu ne moreva dati denarja, da ga le nimava, ker sem ostal brez službe. Veste, je že Bog tako naredil, da je moškega, ki na tej črti odpove, hudo sram. Tudi mene je bilo …«

(se nadaljuje)