Zgodbe muzejskih predmetov: Hrana nekoč

Besedilo: Marjana Žibert
Kategorija: Kultura / torek, 14. junij 2011 / 06:00

Po službi moram v trgovino po sadje in nekaj zelenjave. Ups, v Nemčiji ljudje umirajo zaradi kumar. Ne, baje so krivi kalčki. Ali pa tudi ne? Je hrana, ki jo kupujemo v trgovinah, sploh užitna? Je veletrgovcem res pomemben le še zaslužek in ne zdravje ljudi?

Precej drugače pa je bilo v preteklosti. Ljudje so jedli tisto, kar so pridelali sami, pridelek je bil odvisen od vremenskih razmer. Če so bile te slabe, je sledilo leto lakote. Ni bilo moke za temen kruh in za močnik, ki je bil vsakodnevna hrana. Nekaj kosov mesa in belo pšenično moko so hranili za praznike. Kljub vsemu pa so morali del svojega pridelka oddati svojemu zemljiškemu gospodu.

Srednjeveško plemstvo je od svojih podložnikov dobilo oves, pšenico, ječmen, proso, rž, oddajati so morali tudi jajca, kokoši, ovce, prašiče. Plemstvo je nekaj hrane pridelalo tudi na svojih pridvornih posestvih. Pripravljali so obilne obroke, ki so imeli tudi deset različnih jedi. Juhe so bile mastne, z jajčno zakuho, lahko so dodali tudi nekaj krvi. Obvezno so morale biti na jedilniku ribe ali raki in perutninsko meso. Stročnice ali zelje so bile pripravljene z mesom. Pripravljali so tudi sladice, ki so vsebovale svinjsko mast. Radi so se posladkali s sladko smetano, kateri so dodali zelišča in oreščke. Na mizi pa sta bila obvezno bel kruh in vino.