Šepetalnica za veter (51)

Besedilo: Cvetka Bevc
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 13. junij 2011 / 06:00

9. poglavje

Sergej je požiral gostilničarjeve besede, ne nazadnje so bile zanj besede razodetja, in pozabil je na to, da potrebuje njegovo izpoved za zgodbo, ki jo je želel napisati. Zdaj ga je minila vsaka želja po zapisu. Ne le zato, ker ja razpadlo njegovo prepričanje, da so na tem koncu sveta njegovi sorodniki. Čeprav je našel prijatelje. Toda to ni nekaj, kar bi želel uporabiti kot časopisno novico, ki bi jo nekoliko napihnil, umešal vanjo svoje razmišljanje o temeljnih bivanjskih vprašanjih in zaključil z optimističnim koncem in vero v človeštvo. Njegovo popotovanje je bilo bolj kot romanje k ruski kapelici spust v njegove notranje svetove. In si ni mogel kaj, da ni Petru Rajniku povedal za Vasilija, za srhljive dedove glasove, ki so ga hoteli prepričati ravno o nasprotnem. In so bili dosti več kot samo prisluhi. "Vse skupaj vendarle ni za odmet. Ljubezen ne izgine, ko ljudje umrejo," ga je prekinil gostilničar. Vasilij je pač odnesel svoje sanje domov, tu je njegova Katja lahko bivala naprej skupaj z odmevov pesmi žanjic, ki jo je svojemu vnuku popeval, kadar ga je zaneslo v posebno razpoloženje in so se mu od spominov orosile oči. Mogoče je bolje, da nikoli ni zvedel, kaj se je v resnici zgodilo s Katjo in njenim otrokom, za katerega bi mu bilo žal, da ni njegov. "Kako banalno je pravzaprav vse skupaj," je pripomnil Sergej, kot da bi hotel z ironijo obarvati celo prigodo. Zdaj se mu je zazdel malodane smešen poskus, da bi skozi dedovo preteklost zvedel kaj o sebi. Toda ali je bilo vse skupaj res tako nepomembno? Če drugega ne, je po mnogo letih zaman čakal, da bi v sebi znova zaslišal dedovo ugovarjanje, hreščanje kričečih misli, ki so se tolikokrat oprijele njegovega jezika. Dedov glas je potihnil, kot da ga je pogoltnila tišina zimske noči. Nekaj trenutkov sta oba moška molčala, molk je rezal z ostrim rezilom in bistril misli tako v enem kot v drugem. Sergej se je nenadoma ozrl naokoli, kot da se je šele zdaj zavedel, da sta že dolgo časa sama v gostinski sobi. "Poslušaj, daj, fant, samo dobro ga poslušaj, pa boš razumel," je prvi komaj slišno spregovoril Peter Rajnik in položil prst na usta, kot da bi hotel s tem utišati morebitno Petrovo vprašanje. Saj bo zaslišal, je pomislil, eden tistih je, ki gleda in zna videti. Ki zna tudi poslušati tako, da zasliši. Ker tudi poslušati je treba s srcem, da sredi noči zaslišiš blago pesem vetra. Ni je težko prepoznati, kadar veter rjove, se zaganja okoli vogalov hiš, ali drami veje, da skupaj z njimi pripoveduje o življenju. "Šepet vetra je največja skrivnost sveta," je čez čas pripomnil gostilničar. Ni mu ušlo, da se je Sergej zastrmel skozi okno, zataval s pogledom v temo, kot da bi hotel odkriti še vetrov obraz, če je že spoznal njegovo najtanjšo pesem. Ta blagi šumeči spev se je dotaknil njegove duše, zabolelo ga je s tako močjo, da je mukoma zadrževal solze. "Veter joče brez solz. Namesto njega jočejo ljudje," je rekel Peter Rajnik in se nalahno dotaknil njegovega ramena. Potem je pokimal v pozdrav in pustil Sergeja samega. "Če bo zmogel prenesti ta trenutek samote, potem njegovo življenje ni bilo zaman. Naučil se bo sočutja," si je rekel, ko si je pričel oblačiti plašč. Na nočni sprehod pojde, mogoče se v gozd prikrade njegova lisica. Že dolgo ga ni obiskala in če pride nocoj, ji bo vse do jutra pripovedoval zgodbo o ruskem gostu, ki ga bo zjutraj še vedno našel sedečega za mizo. Samo na njegovem obrazu bodo izrisani sledovi solza. (se nadaljuje)