Orodjarji smo umetniki

Besedilo: Suzana P. Kovačič
Kategorija: Razvedrilo / / 12:16

Leta 1965 so zaključili Industrijsko kovinarsko šolo Iskra Kranj in po petdesetih letih so obudili spomine.

Kakšne vmesne obletnice zadnjih 15 let niso praznovali, so se pa ponovno srečali prejšnjo soboto v kranjskem Cornerju: generacija sošolcev, ki je obiskovala triletno poklicno Industrijsko kovinarsko šolo Iskra Kranj in šolanje zaključila leta 1965. »To je generacija, ki je lahko zgled vsem, ki danes obiskujejo ta program,« je poudaril Božo Bašelj, ki jih je učil prakso. Ne učitelj, tovariš mojster so ga tedaj klicali. Sami fantje so bili v razredu, šola pa je stala na lokaciji, kjer je danes ERO Kranj. Za šolski uspeh so bili mesečno nagrajeni. Boljši je bil uspeh, večja je bila denarna nagrada. Žal jim redovalnice z ocenami za jubilejno srečanje ni uspelo dobiti, so pa zatrdili, da so bili vsa tri leta šolanja kot rit in srajca. Da so bili tudi prijatelji in ne samo sošolci, se vidi tudi po petdesetih letih, saj so se obletnice udeležili skorajda vsi. Organizirali so jo Jože Janc, Martin Goričanec in Miro Košir.

Nekateri so zares pripotovali od daleč. Anton Cerar je priletel iz Južne Karoline, in to prav zaradi srečanja. Po rodu je Leščan in malce nostalgično se zamisli nad tem, kaj je lahko lepšega kot pogled na Begunjščico. Iz Švice se je pripeljal Ludvik Demšar, ki je sobotni večer doživel kot posebno vzdušje in dodal, da so prav vsi sošolci obdržali 'družabno dušo'. Zanimivo, kar nekaj jih je po pridobljenem poklicu strojni ključavničar, finomehanik oziroma orodjar nadaljevalo v različne smeri. Ludvik Demšar, na primer, se je šolal naprej na področju informatike in skoraj štirideset let razvijal programsko opremo, Cerar po svetu 'postavlja na noge' tehnologijo v tekstilnih tovarnah. Nekateri med njimi so za svoj hobi izbrali umetnost. Martin Goričanec je akvarelist, Jože Janc izdeluje umetnine iz lesa, kot so unikatne ptičje hišice, Jože Vunšek je amaterski igralec, trenutno najbolj znan po vlogi škofa Alojzija v televizijski nanizanki Ena žlahtna štorija. »Ja, ja, tam v Goriških brdih se v štorijah dogajajo resne stvari, tole srečanje tu je pa bolj za zabavo,« je povedal Vunšek. Pravzaprav bi lahko prav od vsakega udeleženca srečanja dobila kak zanimiv odgovor, zgodbo, polno življenjskih izkušenj in spominov na razposajena srednješolska leta, ker vsaj toliko je bil zanimiv tudi sobotni večer.