Okus po češnji

Besedilo: Suzana P. Kovačič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 6. junij 2011 / 06:00

Kot noč je črna ali pa je živo rdeča, kakršna je lahko barva lica ... češnje, sladke in okusne, ki so prve znanilke poletja. So primorske, tudi gorenjske, pomembno, da so le domače ...

Kot noč je črna, ko dozori. »Ta je najboljša,« je povedal Peter Batič in pokazal na sorto češnje (SHG), ki bo dozorela zadnja. Pred njo se bohoti sorta sunburst. »Je trenutno najdebelejša sorta, sicer občutljiva na dež, a izredno kvalitetna. Je polmehka, ni trda hrustavka. Povprečna debelina ploda je enajst gramov; pri češnji že tri grame razlike lahko pomeni, da gre za malo bolj drobno češnjo. Ko sadež začne dobivati njej tipično barvo – za sorto sunburst je to živo rdeča barva, kakršna je lahko barva lica – začenja dobivati na debelini in teži,« je razložil Batič.

Obiranje češenj je v polnem razmahu in v torek dopoldne smo obiskali posestvo družine Batič v Šempasu, ki je od Nove Gorice oddaljen približno deset kilometrov. Ivan Batič se ukvarja z vinogradništvom, pravzaprav družinska tradicija vinogradništva seže že v leto 1592, njegov brat Peter pa prideluje češnje in breskve. Peter Batič s soprogo Majdo sicer živi v Kranju. »Odkar je soproga v penzionu, se mi pogosto pridruži. Zgodaj zjutraj se pripeljeva iz Kranja v Šempas, obirava češnje do vročine, potem pa jih v senci prebirava – obvezno na roko, stehtava in polagava v lične lesene košarice. Pomaga nama domačin, gospod Ivo. Popoldne, najkasneje pa naslednjega dne dopoldne jih razvoziva. Po Gorenjskem jih stalnim strankam razvažam že več kot dvajset let; poznajo me in cene ne spreminjam. Košarica, ki ima dva kilograma češenj neto teže, stane dvanajst evrov,« je povedal Batič in poudaril: »S češnjo je treba lepo ravnati. Nekatere sorte so tako občutljive, da jih nabiramo z drevesa naravnost v košarice. Če hočeš, da ostanejo lepe … Tako, ki ni prava, ki je razcepljena, od ptičev okljuvana, je treba izločiti; »treblavka« se reče taki češnji.«

»V torek so obirali sorto giorgio, eno najbolj hvaležnih sort, kot je poudaril Batič, ker vedno rodi in ni občutljiva na bolezni. Čudovita sorta, hrustavka. »Obiranje češenj mi je v užitek. Ne bom rekla, da ni tudi naporno, sploh, ko pod drevesi zmanjka sence … Na Primorskem je v tem času kar vroče že dopoldne, krepko čez dvajset stopinj Celzija se povzpne termometer. Ampak je tako fino poslušati žabe iz bližnjega bajerja, kako regljajo ena čez drugo,« je povedala gospa Majda in dodala: »Vam pa povem, da se od češenj, če jih čez dan veliko pojemo, ravno ne da shujšati. Zasledila sem podatek, da ima deset dekagramov češenj 67 kalorij.«

Letošnja letina je po količini in kakovosti češenj malenkost nadpovprečna, je dejal Batič. »Češnje so sladke in prav nič gnile,« je dodala njegova soproga. »Veliko je pihalo, veter pa ima slabo in dobro lastnost. Slabo, ker je suša in letino rešuje namakalni sistem, ter dobro, da sadje ne gnije. Poleg tega proti gnilobi škropim povsem naravno, s komarčkom.« Menda se vonj po komarčku tedaj tako lepo razleže po nasadu. Največji sovražnik češenj pa je slana, mesec april zna biti kritičen, ker lahko precej oklesti pridelek, smo še izvedeli.

»Prvi sem bil v Sloveniji, ki sem pokril nasad češenj z najlonom in jih s tem zaščitil pred dežjem, da ne bi popokale in zaradi tega tudi zgnile. Nekaj podobnega sem videl na Bavarskem, le da sem moral sistem prilagoditi primorski burji. Tega je danes več kot deset let; bil je velik strošek, v deset tisoče evrov je segel in ko sem tedaj zaprosil za sofinanciranje ministrstvo za kmetijstvo, so mi rekli, da država tega nima v programu; proti toči že pomagajo, proti dežju pa ne. Stebri, ki služijo kot ogrodje za mrežo, so akacijevi, iz domačega gozda. Jeklenice in najlon sem kupil, okovje pa so naredili po naročilu,« je še pojasnil Peter Batič, ki ima dva nasada po osemdeset dreves in še enega mladega. »Tudi breskve, ki jih bomo začeli obirati prihodnji teden, bom počasi nadomestil s češnjami, ker so breskve postale preveč komplicirane, posebej bolj pozne sorte zaradi škropljenja.«

Za sladokusce češenj je zdaj res velik praznik. »Češnje so eden redkih sadežev, ki imajo yang, se pravi moško energijo,« je dejal Peter Batič. In še namig njegove soproge: »Iz njih naredim domač sadni jogurt, džem, ki se krasno poda k sladoledu, ali pa jih uporabim za panakoto.« Zakonca sta zaključila z željo, da bi ljudje znali ceniti tisto, kar je pridelano doma, v Sloveniji.

Češnje na Gorenjskem

»Od stalnega prepogibanja ob nabiranju jagod nas že malo boli križ, pa smo rekli, da je treba iti še malo v višino (smeh) in smo začeli pridelovati češnje,« je dejal Franci Eržen iz Zabukovja in dodal, da jagode še vedno gojijo, samo nekaj manj jih je. »Pa sin veliko pomaga, predvsem pri težjih delih je tisti, ki poprime,« je dodal. Zabukovje smo torej obiskali v začetku tega tedna, zaselek, ki leži na 540 metrih nadmorske višine v Krajevni skupnosti Besnica v kranjski občini. Na kmetiji Erženovih se s pridelavo češenj ukvarjajo od leta 2002, imajo 330 dreves na slabega pol hektara. »Nekaj je pa tudi tradicije, seveda. Kot sta mi pripovedovala starša, je bilo to področje včasih bogato s češnjami; oprtani s košem so jih domačini nosili v Kranj prodajat na tržnico pred sto in več leti,« je povedal sogovornik. Očitno češnjam tudi gorenjski zrak dobro dene, je prepričan: »Dobro je tu gori, ker je prepišno in zato ni vlage. Kar se zmrzali tiče, jo je tukaj celo manj kot v dolini pod nami.« Ko je suša in letos je, si pomagajo z namakalnim sistemom.

Če se iz Zlatega polja v Kranju uzrete v smeri proti Sv. Joštu, boste videli, kako živo rdeče se svetlika iz nasada. »Obirat se odpravimo, ko se dela dan, ker je hitro prevroče. Potem pa še proti večeru, ko se malce ohladi,« je povedal Franci Eržen in dodal: »Naša drevesa segajo do višine tri metre in pol, za poznavalce naj še povem, da so vzgojena na šibki podlagi gizela 5. Če so češnje zdrave in jih lahko od kraja nabiraš, gre kar hitro. Če pa jih moraš odbirati, ker so počene in gnile vmes, gre pa bolj počasi.« Standard pa seveda narekujejo potrošniki, ki češnje kupujejo. »O ja, biti morajo lepe tudi na pogled, ne samo dobre po okusu.«

Pri Erženovih imajo deset sort češenj, sadike pa so večinoma s Sadjarskega centra Bilje. V tem času dozorevata sorti burlat in giorgia. »Kaže, da bo letošnja letina zelo v redu. Dozorevanje je ključno. Lahko je teden dni dežja in tiste, ki zorijo, razpokajo in z njimi nimaš kaj več početi.« Da pridelka ne poškoduje toča, so tudi pri Erženovih namestili mrežo čez drevesa. »1500 evrov nas je stala, brez montaže. Pozimi jo zvijemo skupaj, da je sneg ne polomi.«

V mesecu dni Erženovi naberejo približno tri tone češenj. »Imamo že kar stalne odjemalce, prodajamo tudi na tržnicah v Kranju in v Ljubljani. Pa doma seveda. Cena je odvisna od kvalitete in sorte, nekje od tri do pet evrov za kilogram,« je dejal Franci Eržen.

»Zdaj jih še nismo siti (smeh) in jih tudi doma še jemo. Gospodinje pa že vedo, kako dobre so za češnjev liker, zavitek, pito …,« je naštel sogovornik. Pa nimamo samo ljudje radi češenj, tudi ptiči jih imajo. »Pri nas jih še posebej šoje rade »oberejo«,« je pojasnil Eržen.