Trideset let

Spomnim se, kako sem se zjutraj – dan po slovesni razglasitvi samostojnosti Slovenije – peljala v Ljubljano. V Šentvidu so bile barikade, preusmerili so nas na obvoz, mimo šentviške vojašnice sem se peljala v trenutku, ko so jo zapuščali tanki jugoslovanske armade. Vzela sem fotoaparat, skočila iz avta in skušala narediti posnetek. Tankist mi je pokazal, da ne smem fotografirati; ker nisem takoj odnehala, je vame uperil dolgo tankovsko cev, ki je bila neverjetno okretna. Po tridesetih letih se mi zdi prav neverjetno, da me takrat ni bilo strah. Prežemala nas je neka posebna energija, ki je razbila strah in nas združila v neponovljivo enotnost. Toda vse bi se lahko končalo tragično, tako kot se je marsikje na Balkanu, če ne bi imeli pogumnih politikov, ki se niso ustrašili groženj s tanki, helikopterji, letali. Vojna je bila kratka, žrtev ni bilo veliko, čeprav je bila seveda vsaka preveč. Dobili smo svojo državo in postali gospodarji na svoji zemlji, o čemer so stoletja sanjali naši predniki. Bodimo torej ponosni na našo ljubo Slovenijo in privzgojimo mladim ljubezen do domovine, da jo bodo spoštovali in varovali.