Razmišljanja - Nacionalni interes, Jeseniške novice 20. maja 2011

Gospod Marjan Čufer mi je posvetil del svojih Razmišljanj o nacionalnem interesu. Sicer sem obtožb o svojih grehih in »grehih« že navajen in nanje običajno ne odgovarjam, a ker gre za Jeseniške novice, sem naredil izjemo.

Najprej. Mnenje o ničvrednosti certifikatov sem izrekel na neki TV-oddaji, kjer so kot reklamo za njihovo »vlaganje« v pide uporabljali opeke, ki lete v zrak. To je bilo v letu 1994, ko sem bil že daleč od »oblasti«, in ne v 1991. Že večkrat sem povedal, da izjavo obžalujem, pa ne, ker ne bi imel prav, ampak ker mnogi mislijo, da bi certifikate lahko vložili v Krko, Lek ali Petrol, tako pridobljeno premoženje pa čez nekaj let zamenjali za recimo avto. A dejansko je kar dve tretjini imetnikov svoje certifikate moralo »vložiti« v pide, saj v dobrih podjetjih ni bilo prostora, pidi pa so bili urejeni tako, da so koristi imeli le njihovi upravljavci. Večina novih »kapitalistov« zato, vsaj kolikor vem, ni pridobila veliko; njihovo finančno premoženje je poniknilo v labirintih finančnih institucij. Pa to ni temeljni problem. Važnejše je, da smo s certifikati ustvarili dva milijona »kapitalistov«, lastnikov premoženja, nismo pa ustvarili lastnikov družb. Na žalost so bili lastniki premoženja tudi pidi, ki so se pretvorili v finančne investitorje, kakršni so na primer NFD ali Zvon. Po 15 letih lahko ugotovimo, da v večini podjetij še zdaj nimamo pravih lastnikov.

 

Z »nacionalnim interesom« Bavčarja, Šrota ali Kordeža nimam nič; lahko so ga izrabili, a tudi sami se, kolikor vem, niso sklicevali nanj. Verjeli so, kot mnogi drugi, vključno z bankirji in povsem običajnimi malimi investitorji v 30-odstotno donosnost vrednostnih papirjev. Zato so se v sistemu, ki je to dovoljeval, zadolževali z zastavo svoje »bodoče« lastnine. Ko se je virtualno bogastvo (SBI indeks je med letoma 2005 in 2008 narasel s štiri tisoč na dvanajst tisoč) sesulo, so ostali le dolgovi. A vrnimo se k mojemu nacionalnemu interesu. Tega sestavljajo tri enostavne pomisli: Ko kmet proda zemljo, postane dninar. Ko kot državljani prodamo vse proizvodno bogastvo, smo le še »delovna sila«, ki v sodobnem svetu ni daleč od reprodukcijskega materiala. Prodaj, kar moraš prodati, in nič, česar ni treba prodati! Mimogrede, lastnina proizvodnega bogastva je pomembna tudi za slovenski jezik, slovensko kulturo in slovensko zemljo, ki so za gospoda Čuferja edine prave sestavine nacionalnega interesa. A je najbrž dobro, da so tudi banke v domači lasti; v »stari« Evropi jih je v tuji lasti le 24 odstotkov, v »novi« Evropi pa 90. Zakaj?

 

Tretje trditve, ki mi jo očita, da je Slovenija premajhna, da bi nam šlo slabo, pa nisem nikdar izrekel, večkrat pa sem rekel, da ekonomsko gledano sploh nismo več država, ampak le pokrajina EU. Zato nam bo približno tako kot Evropi, od nekaterih bomo boljši od drugih slabši. Zdaj smo od mnogih slabši zaradi tega, kar smo počeli med 2005 in 2008; do 2005 smo kredite pokrivali z depoziti, v letu 2008 je bilo kreditov za 60 odstotkov več kot depozitov, neto zunanji dolg (bank, podjetij, prebivalstva in države) konec 2005 je bil 0 evrov, konec 2008 pa 10 milijard evrov.

 

Gospoda Marjana Čuferja preseneča, zakaj mi mediji sploh še dajo priložnost, da karkoli razlagam in predvidevam. Tudi sam se čudim, da mi ne prepovedo; gospod Čufer mi najbrž bi, jaz njemu ne bi.

 

Jože Mencinger