Lisica (2)

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / petek, 3. junij 2011 / 06:00

»…Ne vem, ali bom znal razložiti, s kakšno toplino me je gledala, se mi smehljala, me božala z očmi, sem in tja je sramežljivo povesila glavo … Njen dotik je bil kot elektrika. Sploh ne nasilen, da me ne bo kdo narobe razumel. Meni se je že na prvem srečanju zdelo, da sem spoznal angela. Dobesedno …«

Kadar pogovori nanesejo na odnose med moškim in žensko, smo pogosto enostranski in – če je v le-teh kaj narobe, brez razmišljanja postavimo sodbo in moške označimo za ''barabe'', ženske pa za ''žrtve''. Žal ni zmeraj tako, menda je, če je verjeti raziskavam, zadnje čase svet postavljen na glavo, kajti tudi ženske nosijo velik del krivde za to, da neka zveza razpade, oziroma, da v njej vsaj eden od partnerjev trpi.

Janko, ki je imel za seboj zakon z zelo hladno osebo, ki (tako pravi) ni želela odpreti svojega srca niti v postelji, kaj šele zunaj nje, je bil v devetih nebesih, ko se je spoznal s Katarinco.

»Lepo prosim, ne mislite, da pretiravam, ko pravim, da je bila ta ženska nekaj posebnega. Drugačna od vseh, ki sem jih poznal. Kadar sva se srečala, je sicer redno zamujala, a ko je stopila iz avta, je njen obraz zažarel, nasmehnila se mi je in me pobožala z očmi. Ko je, na videz vsa preplašena in boječa, rekla 'oprosti, če si me predolgo čakal', bi najraje stekel v njeno naročje, jo stisnil in odnesel s seboj na konec sveta. Dotik njene dlani je bil čudežen, pregnal mi je nervozo in nemir, obenem pa sem si jo silno poželel. To je bilo nekaj, česar nisem razumel niti sam. Katarinca je bila že v zrelih letih, s svojo pojavo pa je delovala kot najstnica, vključno z glasom. Kaj praviš, imamo moški, čeprav se imamo za normalne, v sebi nek sindrom, da se naša intimna doživljanja ženske stopnjujejo, če nam ta vzbuja občutek, da je v njej daleč več mladostnosti, kot bi ji prisodili po njenih letih?« se je spraševal Janko.

Nekoč sta se zapeljala proti dolini Vrat. Bil je lep dan, kot nalašč za sprehode in za 'golobčkanje'. Že med vožnjo se je privijala k njemu, ga božala in se mu dobrikala kot kakšna mlada mucka, da je moral zbrati ves razum, ki ga je še imel, da se je osredotočil na vožnjo. Razvnela ga je, ne da bi se med njima karkoli 'specifičnega' dogajalo. Pripovedovala mu je zgodbe o starših, ki so jo imeli 'na kratko', pa o študiju, kjer je, prav zaradi njih, morala biti najboljša. V Janku se je razraščalo sočutje do tega ubogega ženskega bitja z nadsvetlobno hitrostjo. Imelo ga je, da bi jo odpeljal na svoj dom, se z njo poročil in je nikoli več izpustil.

»V meni je prebudila čustva, za katere nisem nikoli mislil, da jih imam. Prebudila je tudi želje, pa ne toliko seksualne kot čustvene. Sam nisem vedel, kako bi jo božal, ji nabiral cvetlice, ji razkazoval najlepše razglede, ki jih v dolini Vrat ni bilo malo. Zanjo bi naredil vse in še več. Potem sva se ustavila na nekem odmaknjenem mestu, zaplavala je po jasi, se usedla in ko sem jo fotografiral, se mi je zdelo, da sem v objektiv ujel samega angela. Razgrnila sva odejo, iz torbe je potegnila skledo z narezanim sadjem, košček za koščkom mi jih je nosila v usta, jaz pa njej. Potem mi je dovolila, da sem jo poljubil, kakšna občutja sem pri tem doživljal, ne bi govoril, ker mi nihče pri zdravi pameti ne bi verjel. Tudi dotiki so bili popolni in njena roka, ki me je božala, je bila čudežna. Počasi sva se razvnela, gorel sem, mislil sem, da me bo razgnalo, saj ni bilo čudno, kaj vse je delala z menoj, potem pa se je, kar naenkrat, umirila, ohladila, še sam ne vem, kaj je bilo, in ko sem jo pogledal v obraz, sem opazil, da je žalostna. Vprašam jo, kaj se je zgodilo (moram reči, da je bilo zelo težko krotiti glas!), odgovori mi, da se je spomnila na otroke, ki so sami doma, in da zato ne more biti zbrana in 'pri stvari'. Potreboval sem kar nekaj dolgih minut, da sem prišel k sebi, moški bralci bodo že vedeli, o čem govorim. Na tisti jasi sva bila še nekaj časa, pogovarjala sva se, potem pa je vstala in rekla, da morava iti. A me je znova presenetila v avtu. Bilo je res nemogoče! Že po nekaj kilometrih me je vnovič začela 'obletavati' in spet me je zmešala, da bi kar planil nanjo …«

Jankovo pripovedovanje je teklo brez dlake na jeziku. Morda mu je - sem in tja - glas za spoznanje zadrhtel, a nič zato. Globoka doživetja puščajo na naši duši neizbrisne sledi …

»Ločila sva se med tisoč in eno obljubo, da se kmalu spet snideva. V čustveni vzhičenosti sem ji zvečer napisal 'mail', v katerega sem izlil vso svojo ljubezen, ki jo je v meni sprožila že s tem, da sva bila skupaj. Do dveh zjutraj sem visel za računalnikom in čakal, da mi odgovori. Toda nič od tega se ni zgodilo. Poklicati je, zaradi njenih otrok, nisem mogel, zato pa sem ji poslal kratek sms, v katerem sem ji povedal, kaj mi pomeni. Spet nobenega odgovora. Bilo je, kot bi izginila s tega sveta. Pet dni sem kot senca hodil naokoli, ni mi bilo ne za živeti, ne za umreti. Potem sem se le ojunačil, ne morem drugega reči, in se odpeljal v Ljubljano ter jo počakal na parkirišču pred stavbo, kjer je delala. Pomislite: prišla je ven, sama, in ko me je zagledala, je planila v moj objem, se stisnila in rekla, kako me je pogrešala …«

(se nadaljuje)