Lisica (1)

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 30. maj 2011 / 06:00

K. N., pred kratkim sem omenila, da je bil pripravljen povedati svojo zgodbo, je prijazen, morda za spoznanje preveč resen gospod, ki ga je življenje v zrelih letih pustilo na cedilu. Z ženo sta se po večletnem prenašanju hladu v zakonu sporazumno odločila za razvezo. Zaradi otrok se je odločil, da se ne bo selil kam daleč, ampak si je v rojstni hiši, po smrti staršev, uredil domovanje. Hišo, ki sta jo le nekaj ulic stran zgradila z ženo, je prepustil njej in hčerkama. Bil je prepričan, da ga bo obilica dela v službi zaposlila, a žal se je zgodila recesija, in ga postavila na cesto, na t. i. ''čakanje''.

Tisti dan, ko sem ga obiskala v Bohinju, je bil sončen in lep, le malo je pihalo, sprehod okoli jezera je bil v prebujajoči se pomladi več kot izjemen.

S K. N. sva se dogovorila, da ga poimenujem 'Janko', da bo njegova zgodba delovala bolj osebno.

»Veste, Milena, nikoli v življenju nisem bil kakšen lump. Ne takrat, ko sem bil mlad, ne pozneje, ko sem se poročil. Bivša žena mi je pogosto rekla, da sem preveč pust, resen in redkobeseden. Ona je bila zelo živahnega značaja in ko sva hodila na veselice, sem jaz sedel za mizo, ona pa je plesala. Ob vikendih sem rad bral ali se šel sprehajat, ona pa je samo čakala, kam bova šla, koga bova povabila in kako ga bomo 'biksali'. Še dobro, da ji je uspelo zgledno skrbeti za otroka, ki pa, to je tudi zanimivo, nista bila nikoli pretirano navezana na naju, saj sta po končanem študiju, skupaj z obema partnerjema, adaptirala vsak svoj del hiše, a kot mi občasno povesta, se z bivšo ženo, oziroma mamo, sploh ne srečujeta. No, pa saj to ni važno, ker je že mimo, midva bi rada zapisala neko drugo zgodbo,« je naredil malo daljši uvod, preden je začel zares.

Janko se je v samotnih večerih, ko se je naveličal buljenja v televizijo, preselil pred računalnik. Nekoč je odkril stran ona-on za zmenke, ki je obljubljala, da si bo lahko hitro in brez truda dobil ustrezno partnerico.

»Že prvič sem naletel na zanimivo osebo, ki se je predstavljala kot Katarinca, na svoji predstavitveni strani je imela napisano, da je sveže ločena, mati štirih sinov, kar se mi je sicer zdelo nenavadno, a vendarle. Prebral sem, da ima rada sprehode, resno glasbo in da ne mara plesati. To, slednje, je bilo odločilno, da sem se odločil in ji napisal pismo. Resnici na ljubo: to, da ji ni do plesa, mi je govorilo, da je drugačna od bivše žene in da ji ni do tega, da bi se nenehno zabavala. Zelo hitro mi je odgovorila nazaj, njeno pisanje je izražalo inteligentno, srčno in načitano osebo. Še isti večer sva si izmenjala kar nekaj pisanja, spat sem šel šele ob dveh zjutraj. Rade volje priznam, da sem v sebi čutil vznemirjenost, saj se mi je z vsako besedo posebej usedla v srce.«

Prva stvar, ki jo je Janko naredil zarana, je bila, da je odprl računalnik in preveril, če se mu je Katarinca kaj oglasila. Zadrhtelo mu je srce, ko je videl, da ga čaka njena pošta.

»O čem pa sta si pisala?« me je zanimalo.

Z vprašanjem ga sploh nisem spravila v zadrego.

»O povsem vsakdanjih stvareh. Jaz o ločitvi, ona o bivšem možu, o starših, ki je ne razumejo, o bolečih zavrnitvah, ki jih je doživljala, pa o tem, kako je nezadovoljna sama s seboj in podobno. Nič pretresljivega, povsem vsakdanje reči. Čez teden ali dva, kar sva si že marsikaj zaupala, pa mi je postalo moteče to, da je kar naenkrat izginila. Sploh se ni oglasila, niti ni odgovarjala na telefonske klice. Ko sva se vnovič slišala po telefonu, me je s svojim milim in izrazito nežnim glasom hitro prepričala, da je imela obilico dela doma, v službi, z otroki.«

Kdaj pa sta se potem prvič srečala?

»Srečala sva se že zelo kmalu. V kakšnem tednu po prvem 'mailu'. Bil sem zelo vznemirjen, kajti to je bil moj prvi stik s katerokoli drugo žensko po ločitvi. V tisti lokal, kjer sva se dobila, sem prišel zgodaj, ker nisem želel, da bi me čakala. Prišla je s precejšnjo zamudo, pozneje se mi je opravičila, da je zamujanje njena grda navada. Že ob stisku roke sem se zavedel, da je ona razvajena mestna ženska, jaz pa preprost moški s podeželja. Nosila je drzno obleko, ki je več odkrivala kot skrivala, in ko me je prvič pogledala v oči, sem bil ''pečen''. Česa tako nežnega, milega, občutenega do takrat še nisem doživel. Ne vem, če bom znal razložiti, s kakšno toplino me je gledala, se mi smehljala, me božala z očmi, sem in tja je sramežljivo povesila glavo … Njen dotik je bil kot elektrika. Sploh ne nasilen, da me ne bo kdo narobe razumel. Meni se je že na prvem srečanju zdelo, da sem spoznal angela. Dobesedno.«

(se nadaljuje)