Zelena oaza

Veliki Javornik na Bohorju (1023 m) - Žig z današnjega izleta je del Slovenske planinske poti. Lahko rečem, da je najjužnejše pogorje Štajerske, saj meri več kot deset kilometrov in ga sestavlja niz vrhov: Vrh Možnice, Skalica, Mali in Veliki Javornik ter Veliki Koprivnik.

Slabost današnjega izleta je le ta, da vrhovi niso razgledni, saj je Bohor skoraj v celoti poraščen, zato je idiličen izlet za vroče dni, saj ga odlikujejo odlična senca in ogromne količine vode.

Pa pojdimo na izhodišče! Zapeljemo se po avtocesti proti Brežicam, ki jo zapustimo na izvozu za Krško, skozi katerega se zapeljemo proti Brestanici. Nadaljujemo do Senovega, kjer zavijemo levo proti Dovškemu. Ob cesti bomo opazili oznake za Kočo na Bohorju, do katere je približno šest kilometrov delno makadamske ceste. Pri koči je tudi urejeno parkirišče, kjer parkiramo in se v smeri markacij odpravimo najprej do Velikega Koprivnika, 982 m. S parkirišča nadaljujemo po makadamski poti. Na levo se odcepi pot proti partizanski bolnišnici in Petrovi skali, mi pa nadaljujemo kar po makadamu in zavijemo desno na gozdni kolovoz, ki se najprej zmerno, nato pa strmo vzpne do Velikega Koprivnika. Vrh je bil pred leti baje razgleden; danes, žal, ni več. Drevje je zraslo in zakrilo pogled na vasi na severni strani Bohorja. Na drevesu je vpisna knjiga. Turo nadaljujemo v smeri Velikega Javornika in Lisce. V prvih metrih poti se spustimo strmo po stezi proti zahodu in dosežemo makadamsko pot, s katere smo se prej odcepili. Na poti zavijemo rahlo desno in na razpotju poti zavijemo levo v smeri markacij. Zložno se vzpenjamo, pot postaja vse slabša in se spremeni v kolovoz. Na naslednjem razpotju nadaljujemo desno, pot levo pa gre proti Lisci in se vrhu umakne. Naš kolovoz postopoma postaja širša peš pot, ki nas v zmernem vzponu pripelje na rob gozda, do travnika, kjer smo v nekaj korakih na vrhu Velikega Javornika, ki ga obeležuje betonski blok, z vpisno knjigo in žigom. Travniški vrh je tudi brez razgleda. Po shojeni potki, ki travnik preči, v smeri proti Lisci, gremo do gozda, kjer se strmo spustimo na gozdni kolovoz. Zavijemo levo in kmalu na drevesu opazimo vrezan napis bolnica. Zavijemo desno in se strmo spustimo na makadamsko cesto, kjer zagledamo smerokaz in markacijo za partizansko bolnišnico Travni Laz. S ceste zavijemo na gozdno stezo, ki se zmerno spusti, se usmeri desno in poteka skoraj naravnost, ter se precej strmo spusti do obnovljene partizanske bolnišnice, ki so jo uredili borci Kozjanskega odreda, v njej pa so se zdravili tudi borci XIV. divizije. Bolnišnico so, po izdaji leta 1944, Nemci uničili.

Pot nadaljujemo mimo bolnišnice, prestopimo grapo in nadaljujemo po udobni stezi, ki nas vodi skozi bohorske gozdove. Smerokaz proti Koči na Bohorju nas usmeri na strm spust, ki je po dežju lahko zelo blaten. Prečimo nekaj grap, preko ene je celo most, čigar les je že rahlo načet. Sledimo stezi in kmalu smo na makadamski cesti, po kateri nadaljujemo nekaj metrov in se strmo dvignemo na gozdno pot. V pomoč so nam stopnice, narejene iz brun. Ustavimo se še pri razgledni Petrovi skali, kjer se pred nami pokaže lesno bogastvo Bohorja. Še nekaj korakov in že smo na makadamski poti, ki smo jo prehodili zjutraj in nas bo pripeljala do Koče na Bohorju.

Po Bohorju je speljana tudi zelo slabo označena oz. bom rekla kar neoznačena Pot štirih slapov. Južna stran Bohorja ima nekaj manjših potočkov, ki pa tečejo po zelo razgibanem terenu in ustvarjajo slapove: Bojavnik, Ubijavnik, Pekel in Bojanca. Iskreno priznam, da nisem videla niti enega, saj planinska pot ni označena s smerokazi, kje naj bi ti slapovi bili. Zapeljala sem se v Jablance, kjer sem pri turistični tabli parkirala in na drevesu na drugi strani ceste zagledala edino smerno tablo slap Bojanca. Dokaj lahko sledljiva steza me je, po večkratnem prečenju potoka Blaščica, pripeljala do makadamske ceste, kjer nisem vedela ne kod ne kam. Uničena od cvetnega prahu v zraku in razočarana nad tem, da nisem našla slapu Bojanca, sem se z otečenimi očmi vrnila nazaj do avtomobila in se odpeljala domov. Slapove bom obiskala, morda, nekega dne v prihodnosti. A kljub temu je bil izlet na Bohor čudovit.

Nadmorska višina: 1023 m

Višinska razlika: 200 m

Trajanje: 1 uro 30 minut

Zahtevnost: 1 zvezdica