Lepota je zadovoljstvo z malenkostmi

Besedilo: Mojca Šimenc
sobota, 17. maj 2008 / 06:00

Nič se v zadnjem desetletju ni spremenilo tako kot družbeni odnos do lepote. Diktat zunanjega videza je prevladal vse drugo in se uspešno spopadel tudi s stoletnim rekom, da je lepota relativna in odvisna od zornega kota tako tistega, ki opazuje, kot onega, ki je opazovan.

Bolj kot fizična lepota (predvsem) žensk postaja sredstvo, ki uspešno prodaja pralne praške, avtomobile, turistična potovanja, igrače, skratka vse, kar nas v tujih očeh dela uspešne, več smo pripravljeni narediti zanjo. Biti lep, pomeni biti uspešen, in biti uspešen, pomeni biti srečen.

Če smo navzven lepi, smo videti srečni

Predstava, da moramo biti lepi, da bomo navzven videti srečni, je pravzaprav diktatura družbe, v kateri živimo. Družbe, ki je izrazito naravnana k uživanju brez odrekanja in v kateri prevladuje lažni občutek, da bolj kot počnemo stvari, ki »sodijo« v potrošništvo, večjega občutka sreče bomo deležni. In ko brezglavo nakupujemo stvari, pravzaprav iščemo možnost, da bomo poceni prišli do tistega, za kar bi morali predvsem trdo delati: popolnosti in uspeha, čeprav nas zgodovina jasno uči, da so vsi, ki so v življenju resnično nekaj dosegli, šli skozi obdobja, ki so trdo delali, ne da bi se videl rezulati njihovega dela. Samouresničevanje in notranje zadovoljstvo sta edina kriterija, ki na dolgi rok zagotavljata, da nam bo v življenju šlo prav in da bomo srečni.

Zgodovina: skrb za videz znak privilegiranega življenja

Občutek, da so ženske od nekdaj tiste, ki se trudijo biti (na zunaj) lepe, vara. V preteklosti je bilo lepotičenje v enaki meri domena žensk kot moških. Skrb za videz ni bila pogojena s spolom, pač pa z družbenim statusom. Lepotičili so se tisti, ki so prihajali iz višjih slojev. Lepotičenje je bilo znak civiliziranosti, standardi pa so bili enaki za vse: lasulje, našminkane ustnice, visoke pete, napudrani obrazi. Šele v 18. stoletju so se razlike glede lepotičenja izostrile. Za moške je to postalo nepomembno, za ženske potrebno in zaželeno. Ugajati in biti lepa je postal glavni cilj večine žensk, njihove ambicije pa so bile namenjene možu, domu in družini. Sodobna ženska se je z vstopom v sfero plačanega dela pritiskov družinskosti znebila, še vedno pa ni bila enakopravna z moškimi in se je z njimi težko merila. Vrnila se je na tradicionalno žensko področje: tekmovanje za fizično lepoto. Z njim bo opravila šele, ko bo popolnoma ekonomsko, emocionalno in seksualno neodvisna. Šele takrat fizične lepote in zunanjega videza ne bo (več) uporabljala kot vir moči.

Usodna samopodoba iz otroštva

Na potrošniške pasti so še posebej občutljivi otroci in najstniki. Tisti, ki so jim starši vcepili negativno samopodobo, bodo vedno, ko jim bo nekaj uspelo, vzroke za uspeh iskali zunaj sebe. Tisti pa, ki so kot otroci rasli v spodbudnem okolju z mnogo izzivi, se bodo tako tudi obnašali do sveta in zagotovo so v veliki prednosti. Starševsko pogojevanje je tudi ključno za to, ali bo otrok samega sebe dojemal kot zmagovalca ali poraženca. »Dve, tri leta star otrok navdušeno raziskuje. Da bi prišel do tistega, kar ga zanima, je pripravljen tudi na buške in opraskana kolena. Potem pa se večini v najbolj kritičnem obdobju tik pred puberteto zgodi izguba motivacije. Kot bi se inštrument, ki ga žene, da bi šel ven in iskal, pokvaril. Samo še totalna vzhičenost ga gane; kot da bi se izhodiščna točka za zadovoljstvo postavila zelo visoko. In od tu do iskanja nekih drugačnih sredstev za ekstazo je samo še korak,« pravi dr. Sanja Rozman. »Odraščanje je tudi obdobje, ko je razhajanje med spodobnostmi in zastavljenimi cilji najvišje, občutek nemoči in nesposobnost kontrole situacij pa največja.« Ne gre samo za zlorabo dovoljenih in nedovoljenih drog, pač pa tudi za zlorabo lastnega telesa: samopoškodovanje, bolestno stradanje, bolestno prenajedanje …

Motnje hranjenja na pohodu

Bolj kot zlorabe drog so v zadnjih letih predvsem med dekleti v porastu motnje hranjenja. Najbolj narašča število tistih, ki zbolijo za bulimijo, ki jo je, ker dolgo časa ostane neopažena, tudi zelo težko prepoznati in zdraviti. Dekletom se zdi, da s prenajedanjem in bruhanjem dosegajo lepotne standarde, ki jih postavljajo mediji. Imajo občutek kontrole nad svojim telesom, češ lahko jem, kolikor hočem, pa se ne zredim. Ker zaradi neizkušenosti sporočil medijev niso sposobna kritično presojati, tudi ne vedo, da je videz, po katerem hlepijo, pravzaprav virtualen in rezultat grafične obdelave. Estetika telesa je minimalna: vse, kar kakorkoli odstopa od določenih telesnih oblik in velikosti, je nesprejemljivo. Preprosto zato, ker se telesa, ki niso v skladu s prevladujočo estetiko, v medijih praviloma nikoli ne pojavljajo. Zato se tudi telesna podoba ljudi ne more izboljšati. Slednja je sicer zelo dovzetna za spremembe bodisi zaradi novih socialnih izkušenj bodisi zaradi novih informacij (na primer medijskih) o tem, kaj je zaželeno. Pri tem posameznik sam zaznava kulturne standarde in presoja, ali se ujema z njimi ter kako pomembno je to ujemanje za ljudi, ki ga obkrožajo. Najugodnejšo telesno samopodobo ima tisti, ki jo gradi iz različnih svojih aktivnosti: dela, hobijev, odnosov z drugimi ... Za to pa sta potrebna delo, čas in izkušnje, ki pa jih prav tisti, ki zaradi diktata lepih teles najbolj trpijo, (še) nimajo.