Toče ne moremo preprečiti

Besedilo: Tjaša Kržišnik
Kategorija: Prosti čas / / 06:00

Danes je najboljši in tudi edini način zaščite pred točo še vedno zavarovanje oz. v kmetijstvu zaščitna mreža. Operativna obramba pred to naravno ujmo ni uspešna, v nekaterih primerih pa celo škodljiva.

V razvitih oblakih vertikalnega razvoja včasih nastanejo ledena zrnca, ki jih imenujemo toča. Na tla padejo v različni velikosti - včasih drobna kot grah, lahko so velika za orehov plod, izjemoma pa so velika toliko kot kokošja jajca. Tako ločimo enocelične nevihte, ki so šibke in dajo majhno točo ali sploh ne, večcelične nevihte, ki prinesejo močno točo, ter najintenzivnejše - supercelične nevihte, ki prinesejo katastrofalna ledena zrna in temu primerne posledice.

Toča se pri nas pojavlja skoraj vsako leto, največkrat poleti, ko je tudi največ neviht. Sezona toče je v glavnem od maja do septembra in je povezana z močjo sončnih žarkov, ki segrevajo tla in ozračje in v določenih atmosferskih razmerah povzročajo nastanek neviht. Gre za izreden, časovno in krajevno omejen pojav, ki se lahko zgodi kjerkoli in kadarkoli in ga je nemogoče napovedati za več kot eno uro vnaprej. Velikokrat meteorologi pojav lahko napovejo le deset minut prej, preden se ta dejansko zgodi.

Strokovnjaki točo najlažje spremljajo z radarji. Po besedah Branka Gregorčiča iz Agencije RS za okolje je za spremljanje nevihtnih oblakov najnujnejši pripomoček meteorološki radar. »S pomočjo analize radarskih izmerkov lahko na osnovi nekaterih objektivnih kriterijev ocenimo verjetnost, da posamezni nevihtni oblak prinaša točo. Možnost nastanka neviht, ki lahko prinašajo tudi točo, se dokaj dobro napove za dan ali dva vnaprej s pomočjo numeričnih prognostičnih modelov, žal pa se tudi nekaj ur vnaprej ne da z gotovostjo napovedati mikrolokacije, kjer bo toča.« Za opozarjanje vnaprej uporabljamo evropski opozorilni meteorološki portal www.meteoalarm.eu, je še dodal meteorolog Gregorčič.

In kakšno točo lahko pričakujemo v Sloveniji? Pri nas največkrat, in sicer nekajdesetkrat na leto lahko pričakujemo drobno točo brez večjih posledic. Nekajkrat letno smo lahko materialno prizadeti od večcelične nevihte, supercelično nevihto pa pri nas lahko pričakujemo le na nekaj let.

Da pa je toča v preteklosti na naših tleh že pustila svoj pečat, govori tudi nepozabna zgodba meteorologa Gregorčiča. »Spomnim se 30. maja 2001, ko je toča v Ljubljani padala kar dvakrat v enem dnevu - prvič okoli 17. ure, nato pa še pozno zvečer okoli 23. ure. Obakrat je povzročila tudi škodo, popoldanska pa je celo razbijala stekla na poševnih površinah. Prvi točonosni oblak je tako rekoč nastal nad Ljubljano v približno pol ure, drugi pa je k nam prišel z avstrijske Koroške prek Gorenjske …«

V šestdesetih letih dvajsetega stoletja so se v nekdanji Sovjetski zvezi prvič poskušali zavarovati pred to naravno katastrofo. Posipanje oblakov z 'zaledenitvenimi' jedri pa se je sčasoma izkazalo za neuspešno, v nekaterih primerih celo škodljivo. Operativna tehnika se je razširila tudi v Jugoslavijo in njeno republiko Slovenijo, a so bili kmalu opravljeni prvi poskusi o tovrstni obrambi, ki pa so pokazali, da se pred točo žal ni mogoče zaščititi.

Na racionalen način pa se pred točo danes le lahko zavarujemo, in sicer pasivno - z ustreznim zavarovanjem oz. z zaščitnimi mrežami. Te predstavljajo v kmetijstvu najbolj smotrno rešitev za zaščito pred to naravno katastrofo. Res je, da so mreže za kmetijstvo kar precejšen finančni zalogaj, a se v tistih predelih Slovenije, kjer toča pade vsaj enkrat letno, vložek povrne že v nekaj letih.