Kritika je vedno boljša od apatije

Besedilo: Alenka Brun
Kategorija: Prosti čas / ponedeljek, 9. maj 2011 / 06:00

Na spletni strani RTV Slovenija smo zasledili definicijo varuhinje pravic gledalcev in poslušalcev RTV Slovenija, kjer je med drugim zapisano, da je "varuhinja pravic poslušalcev in gledalcev vez med javnostjo in nacionalno televizijo. Je verodostojen most med njima, ki ohranja in vzpodbuja preglednost in javnost delovanja Zavoda, izpostavlja njegove bistvene vrline in poslanstvo, neguje in zagovarja novinarsko kakovost in raznolikost ponudbe".

Aktualno varuhinjo pravic gledalcev in poslušalcev RTV Slovenija Mišo Molk smo povprašali, ali definicija drži.

»Vedno bolj se ta most utrjuje, vedno več je prehodov čezenj. Na začetku mojega mandata - kot prve varuhinje pravic gledalcev in poslušalcev RTV Slovenija je bilo veliko zadržkov s strani vodstva, češ ali nas bo sedaj lahko kar vsak kritiziral. Zadeva je popolnoma razumljiva in nismo nikakršna izjema. Povsod v Evropi in širše je bilo najprej zaznati upor. Le da so drugi že precej pred nami vzpostavili ta institut. In je neprecenljiv, saj nastavlja ogledalo javnemu servisu in skozi pripombe javnosti postaja korektiv tako radijskega kot televizijskega programa in poslovanja RTV Slovenija povsem upravičeno, saj dobršen del sredstev prispevajo pravnaročniki.«

Kaj opažate v času svojega delovanja - ni sprememb, so …?

»Zelo so zaznavne. O pritožbah se uredniki in novinarji pogovarjajo in ukrepajo. Tudi jaz z njimi. To je velik dosežek. Ni več samozagledanosti, ampak se čuti fleksibilnost, sposobnost in pripravljenost odzvati se na refleksijo javnosti - veliko bolj med uredniki in novinarji kot pri vodstvu. No, upam, da se bo sprotno odzival tudi direktor televizije, ki ima 'grdo' navado, da ne odgovarja na elektronsko pošto, vsaj kar se pritožb tiče in da me bo sproti obveščal o sklepih kolegijev, na katerih bi morali obravnavati tudi tekoče pritožbe in menja gledalcev ter sprejeti sklepe. Tak je bil tudi sklep komisije za Izobraževalni in Kulturno-umetniški program, ki bi ga moral Programski svet spoštovati in zasledovati njegovo realizacijo.«

Se vam kdaj zgodi, da vas ljudje na cesti ogovorijo s stavkom, da se jim pa zdi, da petkov film pa ni bil ravno za ob osmih zvečer?

»Seveda. S tem živim. Ko grem recimo domov po Pogledih, ki jih najraje spremljam kar v pisarni in se sproti pogovarjam z gledalci, me vedno kdo ustavi in vpraša, ali sem gledala oddajo in zakaj tega ali onega ni bilo. Me prav razveseli, ker vidim, da so oddajo gledali kar pri kom na obisku.«

Lahko rečeva kaj o mladinskem in otroškem programu?

»Moja kompetenca je le javnost in njen odziv. O kakovosti in kvantiteti programa odločajo drugi. Osebno bi si želela več programa za otroke in najstnike. Tematski otroški program bi bila zelo dobra odločitev, da bi vedeli, kdaj in kaj lahko pričakujejo. To bi bilo izvrstno darilo za naše mlade radovedneže in 'vsevedne' najstnike. Nekaj samo za njih! Da bi doma lahko mirno rekli 'Ej, no, pusti me, sem na svojem kanalu'.«

Kaj menite o realističnih šovih, ki so v zadnjem času preplavili televizijske ekrane?

»To je posledica krize razvedrilnih oddaj. Sicer prebrisana, ker je v 'špilu' denar in človeška nezavedna psihološka črta perverznega škiljenja skozi ključavnico. Dobri pogovorni šovi temeljijo na dobrih voditeljih in so ostali v vseh državah. Če hočeš z nekim gostom res presenetiti, tudi veliko stanejo. Kvizi zahtevajo vse večje vsote, ki jih nacionalne televizije brez sponzorjev ne morejo kar 'talati' in ne zagotavljajo tako dobre gledanosti kot resničnostni šovi. Zato vedno bolj čisto razvedrilo nadomešča 'docutainment', emocije, izpovedi,… Ljudje so začeli tekmovati s svojimi najbolj nesrečnimi zgodbami. To se lahko zdi perverzno, sprevrženo, težko pa je postaviti mejo. Za marsikoga je tudi osvobajajoče. Drugače pa nisem pristašinja resničnostih šovov, to je čisti dolgčas. Sem pa za drzne pogovorne šove in dokumentarce, ob katerih pa bi slovenska kritika hitro kaj rekla o pieteti, sploh če pomislim na odlično nizozemsko serijo oddaj Zadnji dnevi mojega življenja. Novinar, pravzaprav voditelj zabavnih oddaj, je spremljal zadnjih deset dni življenja človeka, ki je umiral zaradi aidsa. Koliko prelepih trenutkov je bilo v tej zgodbi. Pri nas je smrt tabu, če je pa še poslikana, je senzacionalizem. Ne,… zgodba je bila vredna tudi umirajočega. In nihče ga ni silil v to. Umrl je naslednji dan.«

Vas kdaj kdo vpraša, čemu recimo režiser Mitja Okorn dela za poljsko televizijo in zakaj ga naša nacionalka ni vzela za svojega?

»Vaše vprašanje me je spomnilo na precej velik problem nacionalne televizije. Da namreč nima podmladka, nima mladih režiserjev, ki bi s svojim inovativnim pristopom lahko režirali televizijske šove, uporabljali najnovejšo grafiko, poznali vse ali vsaj del montažnih trikov … Uh, groza! Največkrat sta urednik ali voditelj tisti, ki morata povedati, kaj želita. Nobenega režijskega pristopa, v večini zgolj realizatorji. In to se pozna na našem ekranu.«

Smo Slovenci kritična publika?

»Upam, saj je kritika vedno boljša od apatije in sem vsakega glasu, če je seveda argumentiran, zelo vesela.«