Bojim se, ko oči pretepa mamico (5)

Danes razmišljam o rešitvah. O preprečevanju nasilja v družini, o zaščiti otrok in ukrepanju je bilo sprejetih že veliko strategij (kako pomembna beseda v našem času …), veliko posvetov se je zgodilo in veliko dobrega tudi storilo (čeprav mediji o teh primerih ne poročajo). Odgovornost je še vedno na posamezniku, na njegovi opremi za reševanje konfliktov, na njegovih odločitvah, ali bo nasilen ali ne. Hkrati pa je odgovornost vseh ljudi, da ustvarjamo varno družbo, vsak na svoj način. Vsak bi se moral vprašati, kaj stori za to. Ne samo v svoji družini, ampak za družbo. Vsak otrok bi moral biti naš otrok. Ne vem, ali niso starši bolj zaščiteni od otrok in močnejši v postopkih. Preden se karkoli dokaže, preteče veliko vode. Sosedje, ki imajo veliko za povedati na ovinku, pred sodnikom molčijo. Otroci branijo svoje starše, saj se bojijo, da bi jih izgubili. Žene so ustrahovane in nezaščitene. Če izhajajo rešitve iz vsega naštetega, potem je vsekakor potrebno več časa nameniti usposabljanju otrok in odraslih, kako poskrbeti zase, kako se pogovarjati, kako reševati težave. Večina ljudi samo živi iz dneva v dan. Če so nezadovoljni, jamrajo ali stresajo jezo naokrog. Premalo je usposabljanja za življenje. Kolikokrat so udeleženci raznih delavnic za učenje socialnih veščin že povedali, da je škoda, ker jim tega ni nihče že prej povedal, jih naučil, jim pokazal. Tega moramo naučiti mlade in vse tiste, ki so še dojemljivi in prožni za sprejemanje takšnih informacij. To ne sme biti moda projektnega izvajanja, ampak resnično vključeno v programe v vrtcih, v šolske programe, v lokalne skupnosti. Lokalne akcijske skupine ne smejo biti namenjene posameznim akcijam, ki so odmevne in medijsko zanimive. Ljudem je potrebno ponuditi takšne vsebine na delovnih mestih, v zdravstvenih domovih, tudi v trgovinah, če jih je tam največ. Nenasilno ravnanje je treba predstaviti na takšen način posameznim skupinam, kot je zanje najbolj zanimivo. Če pade na plodna tla, če je interes, moramo storiti samo še eno – to ponavljati, ponavljati in ponavljati.